top of page

"V največje veselje mi je delati spremembe v življenju ljudi"

Svetovalec in terapevt o svoji osebni rasti, delu, idejah in kako mu terapevtsko znanje pride prav na različnih področjih življenja

Slika je last Denisa Ališiča

Denis Ališič je svetovalec in terapevt, ki dela na področju socialnega varstva. Največ časa posveča svetovanju na področju nasilja v družini, kot terapevt pa v svojo obravnavo sprejema zelo širok nabor klientov. Aktiven je v podpornih skupinah na socialnih omrežjih in navdušen nad možnostmi, ki jih na področju terapije ponuja digitalni svet. Zase pravi, da mu je v največje veselje delati spremembe v življenju ljudi.


Opravil si magisterij in specializacijo oz. izpopolnjevanje iz Zakonske in družinske terapije. Kaj te je pritegnilo, da si se odločil za ta študij in kaj ti je študij dal?

Po pravici povedano mi ni čisto jasno, zakaj sem šel v to smer. Želel sem malo raziskovati. Najprej sem se odločil za teologijo, pri čemer me je zanimalo, kaj vse zajema in kaj vse lahko z njo počnem. Po zaključenem dodiplomskem študiju Teologije se mi je najboljša možnost za nadaljevanje izobraževanja zdela terapija, ki omogoča precej službenih možnosti in nenehno osebno rast. Ko sem zares spoznal, kaj vse se da s terapijo početi in kako lahko terapija pomaga na mnogo področjih, sem bil prepričan, da se v tem vidim in da je to tisto, kar želim početi. Področje mi je postalo še bolj zanimivo, ko sem ugotovil, da poleg tistega, o čemer predavajo na fakulteti, obstaja še mnogo sorodnih pristopov in da imamo na podlagi vsega pridobljenega znanja možnost oblikovati svoj način dela.

Študij mi je dal ogromno vpogleda vase in znanja glede ljudi. Spoznal sem, kako se soočati s svojimi težavami, kako se odzivati v različnih odnosih in kako delati z različnimi ljudmi. Čisto konkretno, dobil sem znanje glede tega, kako postaviti meje nekomu, ki jih ves čas prestopa, pa tudi kako se pogovarjati z delavci, ki jih imamo doma in kako bolj samozavestno urejati razne papirje. Pri teh zadevah vidim, da mnogi šepajo. Ob študiju Zakonske in družinske terapije sem dejansko spoznal, kako zdržati v zelo različnih situacijah in vzpostavljati dobre odnose.
Slika je last Denisa Ališiča

Zaposlen si pri Društvu za nenasilno komunikacijo in na družinskem Inštitutu Vita bona. Kakšno delo opravljaš in kaj vse zajema?

Pri Društvu za nenasilno komunikacijo sem polno zaposlen, pri Inštitutu Vita bona pa delam toliko, kolikor mi znese čas. Pri Društvu za nenasilno komunikacijo sem zaposlen kot svetovalec na področju nasilja v družini, pri čemer izvajam svetovanja in vodim skupine za povzročitelje nasilja. Na tem področju imam v svoji obravnavi večinoma moške.

Pri Inštitutu Vita Bona sodelujem kot terapevt. Prevzemam predvsem kliente, s katerimi delo mi je blizu, pri čemer gre za moške kliente, pa tudi takšne, ki imajo kompleksnejše težave in racionalne obrambe (kar pomeni, da razlagajo svoje početje kot razumsko posledico svojih izkušenj, značilnosti, dogajanja ipd., kljub temu, da je za to početje znano ali razvidno, da je izraz globljega zapleta).

Sicer pa kot terapevt obravnavam zelo širok nabor klientov. V zelo redkih primerih se mi zgodi, da klienta napotim k drugemu terapevtu, ker bi imel občutek, da se mi samemu ne bi uspelo soočiti s njegovimi težavami in ga pripeljati do želenega cilja.

V terapiji mi je osebno lažje delati in sodelovati z moškimi, saj mi je, kot moškemu, moški način razmišljanja in čustvovanja avtomatsko bližje. Z moškimi se lažje povežem in pri njih kakšno stvar hitreje razumem, v smislu: »aha, vem, zakaj si to naredil, zakaj si tukaj zablokiral ali kaj je tukaj v ozadju«. Moški in ženske se namreč ne razlikujemo zgolj po spolu, temveč po celotnih izkušnjah dosedanjega življenja. S pripadniki istega spola pa si nekatere izkušnje delimo.

Poznam precej terapevtskih področij dela, kjer delajo samo ženske svetovalke in terapevtke. Delo s povzročitelji nasilja, ki ga opravljam pri Društvu za nenasilno komunikacijo, pa velikokrat zahteva moškega svetovalca. Klienti so namreč lahko čustveno zelo zahtevni, tudi agresivni, kar je lahko za koga preveč intenzivno – moški pa smo morda že po naravi bolj opremljeni za delo s takšno čustveno intenziteto.

Slika je last Denisa Ališiča

Poleg tega si administrator v Facebook skupinah Sočutno partnerstvo ter Sočutno varstvo in starševstvo. Čemu sta ti skupini namenjeni in na kakšen način sodeluješ v teh skupinah?

Skupini sta zgrajeni na prostovoljni bazi terapevtov in brezplačni za vse uporabnike. V njih skušamo redno objavljati anonimna vprašanja članov, ki iščejo odgovore s področij partnerstva ali starševstva.

Na objavljeno vprašanje oz. težavo, predvsem v skupini Sočutno partnerstvo, po navadi ponudimo odgovor terapevta, svoje vidike in izkušnje pa v komentarjih delijo tudi drugi člani skupine. V skupini Sočutno varstvo in starševstvo odgovarjajo večinoma samo člani skupine, ki napišejo, kako se sami soočajo s podobno situacijo. To predstavlja velik doprinos, saj si člani med drugim lahko tudi dopisujejo. Administratorji skrbimo, da v skupinah ni žaljivih ali drugih neprimernih komentarjev.

V skupini Sočutno partnerstvo kot terapevt večinoma odgovarjam jaz. Partnersko področje mi je blizu in se nanj tudi dovolj dobro spoznam, zato lahko nudim dobre odgovore. V skupini Sočutno varstvo in starševstvo pa s svojimi odgovori ne sodelujem v tolikšni meri, saj se na področje dela z otroki in na dinamiko v družinah z otroki ne spoznam toliko. Na splošno v večji meri delam z odraslimi, zato nisem tako domač pri razreševanju specifičnih težav na področju starševstva, kot je na primer, kaj narediti, če štiriletni otrok ponoči ne spi. V skupini Sočutno varstvo in starševstvo tako vprašanje (anonimnega) člana večinoma objavim takoj, nato pa prepustim, da drugi člani skupine odgovarjajo sami, pri čemer se po navadi nabere deset do petnajst odgovorov.

V skupini Sočutno varstvo in starševstvo neprimernih komentarjev skoraj ni, člani skupine so med seboj zelo spoštljivi. Drugače je v skupini Sočutno partnerstvo, kjer se v večji meri pojavljajo teme, kot so varanje, ljubosumje ali dinamika nasilja v družini, ki lahko pri ljudeh vzbujajo močna čustva. To se kaže v komentarjih članov, ki znajo biti precej žaljivi.
Slika je last Denisa Ališiča

Pred kratkim ste obudili tudi Facebook skupino Sočutne zmenkarije. Kakšna je vaša ideja o namenu te skupine?

To skupino smo ustvarili kot eksperiment, prek katerega bi ugotovili, kaj na področju spoznavanja partnerjev deluje in kaj ne.

Zaenkrat skupina deluje tako, da člani v njej (sami ali anonimno, prek administratorjev) objavijo svoj opis, lahko pa tudi pozovejo druge člane k razpravi o določeni temi. To je osnovni kanal spoznavanja. Razpravo o različnih temah bomo v prihodnje prenesli na aplikacijo Discord, vendar je z vzpostavljanjem strežnika še kar precej dela.

Trenutno za skupino še nimamo zastavljenega čisto jasnega cilja. Če bi se lotili česa bolj poglobljenega, to zahteva ogromno dela, vzame veliko časa – rok pa primanjkuje. Vodenje takšne skupine je precej zahtevno, zahtevnejše od prej omenjenih skupin. V skupinah Sočutno partnerstvo in Sočutno varstvo in starševstvo je skupina za določenega člana lahko relevantna več let, in bo v njej tudi dlje časa aktivno sodeloval. Pri Sočutnih zmenkarijah pa lahko člana, ki se najdeta in začneta zvezo, precej hitro zapustita skupino. V tej skupini je zato ob odtoku članov potrebno ves čas vzdrževati tudi dotok novih članov.

Skupina Sočutne zmenkarije se od drugih aplikacij za zmenke razlikuje po tem, da ni usmerjena zgolj v zmenkarije, temveč predvsem v osebno rast pred partnerskim odnosom. Pri članih želimo graditi zavedanje, kaj pri partnerju iščejo in zakaj bi šli v partnerski odnos. Graditi želimo skupnost, ki bi članom predstavljala priložnost za splošno osebno rast, kjer lahko sproti spoznajo nove ljudi in si širijo obzorja.
Slika je last Denisa Ališiča

Med drugim si se na svoji strokovni poti poglobil v raziskovanje digitalnega sveta, njegovih vplivov na odraščanje otrok in možnosti uporabe računalniških iger v terapevtske namene. S čim natančno se ukvarjaš na tem področju?

Res je, o vplivih digitalnega sveta na odraščanje otrok sem napisal nekaj člankov za spletno stran zastarse.si in precej sodeloval v Facebook skupini Odgovorno starševstvo. Imel sem tudi nekaj predavanj na NLP centru. V člankih sem med drugim želel predstaviti svoje delo na področju analize risank, filmov in igric, katerih ugotovitve je še vedno možno najti na Instagram profilu Terapija v naravi, vendar je profil v zadnjem času nekoliko zamrl.

Kasneje sem se preusmeril k Mladim zmajem, ki mladim v Ljubljani nudijo možnost kakovostnega preživljanja prostega časa. Pomagal sem jim vzpostaviti Discord strežnik, na katerem se lahko digitalno srečujejo mladi iz vse Slovenije. V času zaprtja države zaradi epidemije je bilo to za mlade zelo dobrodošlo, saj so se tako lahko družili in se jim je vsaj nekaj dogajalo.

V tem času je tudi precej drugih organizacij in skupnosti zgradilo svoje Discord strežnike, med njimi je nastal tudi strežnik Krčma, namenjen ljubiteljem igre Dungeons & Dragons. Sicer gre za namizno igro, osnovano na igri vlog, ki so jo priredili za igranje prek spleta. Eden od igralcev vodi igro in drugim razloži dogajanje, preostali pa skušajo igrati svoje like in delovati v skladu z njimi. Dobil sem idejo, da bi igro Dungeons & Dragons prek spleta igrali tudi pri Mladih zmajih.

Ideja se je zelo dobro obnesla. Po enem mesecu smo igrali v treh do štirih skupinah tedensko, po štiri do šest članov. Sodelovali so mladi v starosti od 13 do 25 let. V času zaprtja države smo igro večkrat začeli ob šestih popoldne in igrali do desetih zvečer. Mladim je to bilo zelo všeč, predvsem dobro pa je bilo to, da so se med igro lahko pogovarjali in da je med njimi potekala interakcija, ki jo je takrat primanjkovalo.

Dobri odzivi na igro so me spodbudili k novi ideji, da bi igro Dungeons & Dragons po smernicah Svetovnega društva za uporabo namiznih iger v terapevtske namene uporabljali kot terapijo.

Poleti smo skupaj z dvema psihologinjama izvedli raziskavo, v kateri smo igro uporabili na način psihoterapevtskega pristopa psihodrame. V eksperimentalni skupini so sodelovali štirje prostovoljci, s katerimi smo izvedli osem srečanj. Svoj lik so ustvarili po lastni želji, sam pa sem jim kot vodja igre narekoval situacije, ki so sprožale njihove težave in šibke točke, prek česar so se imeli možnost razvijati. Vključeni so bili terapevtski elementi pogovora, meditacije in vaje varnega kraja. Trenutno delamo analizo raziskave, nato pa je naš cilj na podlagi izsledkov izdelati lastno terapevtsko igro. Sredstva zanjo bi želeli pridobiti na podlagi razpisa, da bi bila za uporabnike brezplačna.

Že v raziskovalni fazi naše terapevtske igre so bili udeleženci z njo zelo zadovoljni in tudi sam moram reči, da je to zelo dober način terapije. Igra je zelo preprosta za igranje, poznati jo mora pravzaprav samo vodja igre, igralci pa se v njej lahko zelo hitro znajdejo. Nekoliko manj ugodna je edino časovna zamudnost igre, saj delo s terapevtsko skupino traja tri do štiri ure.
Slika je last Denisa Ališiča

Kaj ti je pri svojem delu najtežje?

Marsikdaj je najtežje pustiti stvari za sabo, predvsem s svetovanj, kjer zapadem v res močne, travmatične zgodbe. S klientom, ki je doživljal travme, je pogosto potrebno iti zelo v detajle dogajanja, ob čemer dobi tudi terapevt pred oči zelo jasno sliko o tem, kaj in kako se je dogajalo. Takšne zgodbe je zato težje odklopiti, čeprav pravijo, da naj bi terapevt po odhodu iz pisarne svoje delo pustil za seboj.

Sčasoma opažam, da so travmatične zgodbe edino, kar mi je pri svojem delu težko. Vendar se tudi s tem da soočati prek pogovora z drugimi terapevti, pri čemer lahko podelim svoje doživljanje (v okviru intervizije in supervizije).

Druge situacije, v katerih se znajdem pri svojem delu, so mi vedno manj naporne in pravzaprav se mi ne dogaja več, da ne bi vedel, kako terapijo voditi naprej. V začetku svojega dela kot terapevt sem se večkrat opazil, da sem imel potrebo ves čas govoriti in voditi, kar je bil verjetno izraz moje napetosti. Zdaj pa se zavedam, da ni konec sveta, če se po klientovi izjavi naslonim nazaj, mu rečem, »kar ste mi zdaj povedali, je bilo res zelo intenzivno«, si vzamem deset sekund časa za premislek in oblikujem pameten odgovor.


Kako skrbiš za svoje odnose z najbližjimi? Ali tvoje znanje in izkušnje pripomorejo k učinkovitejšemu ravnanju v osebnih odnosih?

S svojega vidika za osebne odnose kar dobro skrbim, saj odnose, ki so vredni, da jih ohranjam, tudi ohranjam, medtem ko tiste odnose, ki porabljajo preveč energije in so samo enostranski, prekinem. Zavedam se, da je prekiniti določene odnose oz. spoznati, da v posameznih odnosih ne bo nastalo nič dobrega, nekaj zdravega – čeprav se morda komu to ne zdi logično, predvsem kadar gre za odnose z bližnjimi.

Je pa tudi v mojih odnosih marsikdaj zelo naporno, sploh v partnerskem odnosu, saj se mi dogaja, da me obremenjujejo zgodbe klientov iz službe, ki jih je nato potrebno zregulirati. Pri tem, da se dokopljem do razlogov za svoje počutje, mi je znanje s področja terapije v veliko pomoč.

404 views0 comments

コメント


bottom of page