top of page

"Vzeti želiva najboljše iz obeh svetov"

Pogovor o lepotah in izzivih medkulturne zveze med Slovenko in Avstralcem

Slika je last Klare Lubej

Klara Lubej in Aaron Hermann sta par že 8 let in že nekaj časa prebivata v Sloveniji. Aaron je odraščal v Južni Avstraliji, v vinorodnem nemško govorečem okolišu, Klara pa prihaja s slovenske Štajerske. Aaron deluje kot mednarodni svetovalec na področju športa in poslovanja ter kot univerzitetni profesor, Klara pa ima prevajalsko izobrazbo in je trenutno zaposlena kot strokovnjakinja za lokalizacijo v mednarodnem podjetju.


Oba sta že od nekdaj imela zanimanje za različne jezike in kulture. Povejta kaj več o tem, kakšne izkušnje so vaju oblikovale, preden sta se spoznala.

Aaron: Odraščal sem v večkulturni družini in manjšinski skupnosti, kar me je zelo oblikovalo. Že od malih nog sem se soočal z medkulturno komunikacijo in pomagal pri sporazumevanju znotraj družine in v širših odnosih.

Imel sem številne prijatelje z različnim kulturnim ozadjem, prek katerih sem spoznal, da obstajajo univerzalne lastnosti, ki so skupne vsem ljudem in niso odvisne od kulture. Razumeti sem začel, kaj nas dela človeške, ne glede na kategorije, v katere nas okolica pogosto skuša uvrstiti. Vse življenje sem imel srečo, da sem spoznaval krasne ljudi različnih kultur in poklicev: vse od profesorjev, zdravnikov, policistov, do reševalcev. Zaradi njih in njihove nesebičnosti, znanja, spretnosti, prijaznosti in odprtosti sem cenil razlike med ljudmi in hkrati bolj razumel samega sebe.

To mi je pomagalo pri tem, da sem se z lahkoto povezoval z ljudmi z različnim ozadjem, hkrati pa me je tudi begalo, saj nisem razumel, kako so ljudje lahko, recimo, rasistični. Poleg vseh pozitivnih vidikov je namreč odraščanje v manjšinski skupnosti s seboj prineslo tudi nekatere negativne izkušnje, med katerimi me je najbolj zaznamovala izkušnja rasizma. Vse to me je oblikovalo v osebo, ki jo ženejo ideali enakopravnosti, pravičnosti in časti. Te vrednote so velik del mojega osebnega in profesionalnega življenja.

Klara: Že od malih nog sem zaljubljena v besede, ki sem jih vedno požirala v obliki knjig, od kar se spomnim, pa sem tudi zelo rada potovala, saj so me zanimale tuje kulture, običaji ter predvsem ljudje in njihovi načini življenja. Vedno sem bila tudi bolj firbčne sorte (kar mi je v opisno spričevalo za vse veke vekov vtisnila tudi učiteljica iz 1. razreda 😊), zato me je zanimalo, o čem se pogovarjajo ljudje, ki govorijo tuje jezike. Vse to se je lepo povezalo, ko sem se odločila za študij medjezikovnega posredovanja oz. v nadaljevanju prevajanja, ob tem pa sem začela tudi več potovati in teorijo spoznavati v praksi.

Slika je last Klare Lubej

Kje sta se spoznala in kako sta postala par?

Klara: Spoznala sva se v mestu Regensburg v Nemčiji, kjer sva se oba odločila obiskati enomesečni poletni tečaj nemškega jezika. Najprej sva se spoznavala tam, medtem sva slučajno zavila na pico za moj god, kjer so preskočile prve iskrice in kjer sem Aaronu sploh razložila, kaj je god in zakaj ga praznujemo. Sledilo je nekaj medsebojnih obiskov v Nemčiji in Sloveniji in stvari so stekle precej spontano.


Kaj je bil za vaju največji izziv, glede na to, da izhajata iz različnega kulturnega okolja?

Aaron: Eden od največjih izzivov je še vedno razumevanje. Čeprav sem se naučil slovensko in čeprav Klara tekoče govori tako angleško kot nemško, si besede in pomene včasih še vedno drugače razlagava. Na nekatere izjave, tudi povsem preproste, se včasih različno odzoveva, kar lahko vodi do nesporazumov. Vzrok za to so med drugim najine različne izkušnje, ki jih imava vsak iz svojega okolja.

Zgodi se, da tudi če poznam slovensko besedo ali frazo in se mi zdi, da vem, kaj pomeni, lahko ima vsak od naju drugačen občutek, povezan z njo. Tak primer je fraza »briga me«, ki jo razumem, kot da nekomu ni mar oz. kot angleški I don't care – nekaj, za kar ti je vseeno in s čimer se strinjaš v vsakem primeru (kar bi v slovenščini verjetno bilo bližje frazi »ni važno«). A prek izkušenj sem spoznal, da je v slovenščini ta fraza lahko veliko ostrejša in lahko označuje čustveno pomanjkanje interesa.

Poleg tega mi je včasih težko razumeti kolektivno naravo Slovencev. Prihajam iz veliko bolj individualistične družbe, kjer se pričakuje večja neodvisnost, kjer nisi tako povezan z drugimi in živiš bolj ločeno. V Sloveniji so družinske in družbene vezi veliko tesnejše, poleg tega pa ni le sprejemljivo, temveč tudi pričakovano, da kdo drug kakšno stvar opravi skupaj s tabo, zate ali celo namesto tebe.

Klara: Moram se strinjati z jezikovnimi razlikami. Kljub temu da si upam trditi, da je moja angleščina precej dobra, saj se z njo ukvarjam tudi profesionalno, in sem jo ozavestila do te mere, da se v njej pogovarjam tudi med spanjem 😊, še vedno obstajajo jezikovni odtenki, ki jih ni mogoče enako natančno izraziti v tujem jeziku. Zlasti ko gre za čustva in globlje pogovore, zna biti kar frustrirajoče, ko se ne zmoreš izraziti tako dobro, kot bi želel, oz. povedati točno tistega, kar si si zamislil.

Poleg tega so bile meni velik izziv tudi nenapisane norme oz. oblike vedenja, ki so se mi zdele povsem logične in običajne ter sem se ravnala v skladu z njimi, hkrati pa pričakovala, da se bo tako ravnal tudi Aaron, ki pa tega seveda ni razumel ali pa se s kakšnimi oblikami niti ni strinjal. Sčasoma sem se na to malce privadila, vendar pa se vedno znova pojavijo kakšne novosti, ki poskrbijo, da ni nikdar dolgčas.
Slika je last Klare Lubej

Vama je zaradi tega, ker izhajata iz različnega kulturnega okolja, morda glede česa lažje?

Klara: Včasih je dobro na kakšne stvari ali težave pogledati tudi z drugega zornega kota, do katerega se sami težje dokopljemo. Običajno smo namreč vpleteni v določene vzorce, ki so med drugim pogojeni tudi s kulturnim okoljem. Partnerjeva druga perspektiva včasih olajša razumevanje ali postavi izzive v novo luč, ki se zato morda ne zdijo več tako strašni.

Drug drugemu nastavljava ogledalo in se sprašujeva o nekaterih kulturnih vzorcih in navadah, ki so sicer zelo ustaljeni, če ne že celo avtomatizirani. Tako lahko nanje pogledava z malce razdalje in se lažje odločiva, kateri se nama zdijo smiselni in jih želiva obdržati ter katerih se želiva znebiti, hkrati pa vzameva najboljše iz obeh svetov.

Sta bila dolgo par na daljavo in kako sta preživljala ta čas?

Klara: Spoznavanje je pri naju potekalo po pospešenem postopku. Najprej sva se intenzivno družila v sklopu tečaja in povezanih aktivnosti, po njegovem zaključku pa sva nekajkrat obiskala drug drugega. Aaron je takrat še ostal v Nemčiji, kjer sem ga najprej obiskala jaz, in takrat sva skupaj začela odkrivati različne kotičke te zanimive dežele ter bolje spoznavati drug drugega. Kmalu zatem je Aaron za nekaj tednov obiskal Slovenijo, v vmesnem času, ko sva bila ločena, pa sva se zelo pogosto in zelo dolgo pogovarjala po Skypu o najrazličnejših stvareh. Čez nekaj časa sva se odločila skupaj najeti stanovanje v Ljubljani in verjetno se je takrat marsikdo od najinih bližnjih zaradi te nenadne odločitve držal za glavo, a na srečo se je dobro izteklo . 😊

Slika je last Klare Lubej

Na podlagi česa sta se odločila, kje bosta živela?

Aaron: Ko sva se spoznala, je Klara še vedno študirala, zato sem jo želel podpreti in ji pomagati, da dokonča študij. Poleg tega ima tukaj družino in prijatelje, ki so ji pomembni. Slovenija je bila zato logična odločitev. Želel sem, da je Klara srečna.

Klara: V resnici se nikdar nisva odločila, da bova nekje ostala za vedno.

Doslej sva nekako potovala »z vetrom« in sledila priložnostim ter se uspela v veliki meri prilagajati drug drugemu – tako naju je pot poleg Avstralije med drugim odnesla že v Luksemburg, Belgijo, na Finsko in v Singapur. Zaenkrat živiva v Sloveniji zaradi moje službe v Ljubljani, zame pa je zagotovo velik faktor življenja v domovini to, da so tukaj tudi moja družina in prijatelji. A nič ni vklesano v kamen in nikoli ne veš, kam naju odnese naprej.

V tem času sta obiskala domovini drug drugega. Klara, kaj je tebe glede načina življenja najbolj presenetilo v Avstraliji? Česa bi se tam najtežje navadila?

Nedvomno so me presenetile razdalje. Seveda sem se zavedala, da je Avstralija velika dežela, vendar me je kljub temu še vedno presenetilo, kako zelo. Da se vsak dan odpelješ v službo, ki je oddaljena 2 uri (ali več) proč, ni nič nenavadnega, prav tako si lahko po 12+ urah vožnje z avtomobilom še vedno v Južni Avstraliji in ne prečkaš meje s sosednjim teritorijem ali državo. Vse to zagotovo zahteva malce več organizacije, preden se odpraviš na pot.

Stvar, ki bi se je v Avstraliji najtežje navadila, poleg zelo visokih temperatur, pa je verjetno previdnost na vsakem koraku. Odraščala sem v zelo varni državi, kjer smo se kot otroci cele dneve igrali zunaj brez starševskega nadzora, kjer lahko z odprto torbico pohajkujem po središču mesta in kjer se lahko skorajda brez skrbi odpravim na nočni sprehod, kadarkoli in kamorkoli želim – in vse to mi zelo veliko pomeni. V Avstraliji je stopnja kriminala veliko višja kot pri nas, na žalost imajo tudi precej težav s pedofilijo, zato otroci tam odraščajo malce drugače in s precej več previdnostnimi opozorili.

Če pa nevarnosti že ravno ne predstavlja človek, so tu še nevarne živali. Po mojem mnenju je opozarjanje na nevarnost v tujini sicer malce pretirano, a vendar je dejstvo, da je Avstralija dom mnogim zelo nevarnim bitjem, zato previdnost ni nikoli odveč. Preden obujemo čevlje, je na primer dobro preveriti, da se v njih ne skriva kakšen nezaželen pajek – in jaz na to žal mnogokrat pozabim. 😊


Slika je last Klare Lubej

Aaron, kaj pa je tebe najbolj presenetilo v Sloveniji? Česa se boš tu najtežje navadil?

Na nekatere kulturne elemente in družbene norme v Sloveniji se še vedno težko privajam.

Zdi se, na primer, da mora vsakdo med druženjem piti alkohol. Čeprav ima Avstralija zelo močno kulturo pitja, veliko bolje sprejema tiste, ki se za to ne odločijo. Po mojih izkušnjah so v Sloveniji ljudje včasih skoraj užaljeni, če pijačo zavrneš, ali pa te z njo še naprej silijo, četudi jim pojasniš, zakaj ne piješ.

Druga razlika je pričakovanje, da se vedno že vnaprej dogovoriš za naslednje srečanje. V Sloveniji se zdi, da nikdar ni dovolj, da se samo srečaš z nekom, temveč se pričakuje, da se na koncu dogovoriš še za dodatno srečanje. Zdi se mi, da to nekako ustvari psihološki pritisk, da se je treba vedno dogovoriti za še več, in da srečanje nikdar ni samo to, kar se zdi.

Kot zadnjo stvar bi rad izpostavil pogostost pesimizma in depresivnega razpoloženja v Sloveniji. Zdi se, kot da so Slovenci na splošno nezadovoljni s svojimi življenji (zlasti tisti, ki niso živeli še nikjer drugje). Številni pogosto vidijo le slabe strani in ne opazijo pozitivnih. Občutek imam, da so Avstralci bolj hvaležni in na življenje gledajo bolj pozitivno. To med drugim vodi do bolj pozitivnega vedenja in bolj optimističnega vzdušja.


Kakšno misel bi za konec želela podeliti medkulturnim parom, ki se sprašujejo, kako naprej?

Klara: Kjer je volja, tam je pot. Pomembno je ohraniti odprto glavo in slediti svojemu srcu.

Aaron: Komunikacija je ključnega pomena, pri čemer je učenje jezika partnerja dober začetek. Koristno je preživeti nekaj časa v državi, kjer je partner odraščal, saj tako njegovo ravnanje lažje postavimo v kontekst, kar nam pomaga pri medsebojnem razumevanju. Pogovarjati se je potrebno o tem, kaj določene (skupne) izkušnje in dogodki komu pomenijo.

Pomembno je spoznati kulturo, še pomembnejše (in najtežje), pa tudi psiho drug drugega. Ne sme nas biti strah izraziti svojih čustev. Če dve osebi prihajata iz različnega kulturnega okolja, lahko čustva izražata drugače (žalost brez joka ali veselje brez smeha), kar včasih morda partnerju ni jasno, zato je svoje doživljanje potrebno pojasnjevati z besedami in dejanji.
Slika je last Klare Lubej
530 views0 comments

コメント


bottom of page