top of page

"Če imamo jasne cilje, zagotovo premagamo ovire na poti, četudi potrebujemo več časa"

Pogovor o preizkušnji z iskanjem motivacije za zaključek študija, o iskanju lastne poklicne poti in o poučevanju na mednarodni šoli

Slika je last Daše Jakop

Daša Jakop je po poklicu učiteljica razrednega pouka. Svoj prosti čas najraje preživlja v naravi, zlasti v gorah. Poleg tega rada potuje, pri čemer spoznava nove kulture, posluša zanimive zgodbe in se ukvarja s fotografiranjem. Najbolj zanimiva spretnost, ki jo obvlada, pa je gotovo vožnja monocikla.


V zadnjih letih si se poleg mnogo drugih dejavnosti posvečala magistrskemu delu. Pisanje pa včasih ni napredovalo tako hitro, kot bi si želela. Kako je potekalo tvoje pisanje magistrskega dela?

Sedaj, ko imam magisterij v rokah in se ozrem nazaj, bi lahko pisanje magistrskega dela primerjala z življenjem. Včasih nam gre bolje, včasih malo manj dobro, v vsakem primeru pa je pomembno, da ostanemo optimistični, in se premikamo naprej.

V moji situaciji je to pomenilo, da so bili dnevi, ko je pisanje odlično napredovalo in sem napisala celo več, kot sem si zastavila, prišel pa je tudi dan, teden, včasih celo več tednov, ko pisanje ni šlo dobro od rok. Bodisi mi je primanjkovalo motivacije bodisi sem si zastavila previsoke cilje, tu in tam preveč komplicirala (po naravi sem perfekcionist), ali pa preprosto »ni bil pravi dan« za pisanje.

V tem času me je Daša poklicala in me prosila za nasvet, kako naj zviša svojo motivacijo za pisanje magistrskega dela. Imeli sva dolg pogovor prek telefona, v katerem sem ji predlagala malo morje načinov, ki jih lahko preizkusi. Vsakomur namreč odgovarja nekaj drugega in na nas je, da najdemo tisto, kar ustreza in pomaga nam.


Daša mi je nekaj mesecev kasneje, ko je bila s svojim magistrskim delom že skoraj pri koncu, zaupala, da si je med najinim pogovorom zapisala nekaj najpomembnejših misli, ki so ji služile v spodbudo v času pisanja. Najdete jih med besedilom.


Slika je last Daše Jakop

Kaj ti je dalo motivacijo, da kljub vsemu dokončaš magisterij?

Motivacijo so mi dale spodbudne besede prijateljic, včasih sem poslušala kakšen motivacijski podcast, skušala sem si tudi predstavljati, da sem že magistrirala in kako super se ob tem počutim. Kadar pa nič od naštetega ni pomagalo, sem se morala zgolj malo prisiliti, odmisliti vse ostalo in samo začeti pisati.

Navajena sem, da česar se lotim, tudi končam, kar me je prav tako nekje iz ozadja vseskozi po tihem priganjalo.

Če nas najbolj muči to, da magistrsko delo še ni dokončano, negativnih čustev ne bo zmanjšalo zatekanje v druge dejavnosti, »ker malo se pa moramo sprostiti«. Kakovosten počitek seveda je pomemben, ko pa se ta prelevi v odlaganje obveznosti, pri svojih dejavnostih ne bomo več zares uživali, saj bomo imeli na vesti pisanje. Edina rešitev je ta, da damo druge stvari nekoliko na stran in zagrizemo v to neprijetno nalogo. Ko nam bo pisanje steklo, se bo kljub utrujenosti zaradi večjega občutka nadzora in uspeha pri doseganju ciljev, povečalo tudi naše zadovoljstvo samih s seboj.


Slika je last Daše Jakop

Si se ob tem, ko si iskala načine, kako se motivirati k zaključku magisterija, naučila kaj takega, kar bi lahko pomagalo tudi drugim? Kakšen nasvet bi dala drugim, ki se prav tako soočajo s težavo zaključiti magistrsko delo?


Ob tem, ko pisanje včasih ni napredovalo po načrtu, sem se naučila zlasti tega, da se ni vredno po nepotrebnem obremenjevati.

Kakorkoli obrnemo, pisanje magistrskega dela večini ni najbolj prijetna reč. Lahko pa se malo prenesemo naokoli in si jo naredimo prijetno, kolikor se pač da. Nekateri za pisanje ne potrebujejo čiste tišine in se v zaprti sobi kvečjemu počutijo izolirane in utesnjene.

Ko nam primanjkuje motivacije za pisanje, se začasno lahko preselimo v prostor, kjer so tudi drugi ljudje: v dnevno sobo, knjižnico ali kavarno. Tam se bodo naši občutki ob pisanju zaradi okoliškega dogajanja od negativnih (v smislu, kako sem zapuščen/-a, kako je moje življenje težko) lažje prevesili v bolj pozitivne (v smislu, saj se ob pisanju pravzaprav nimam tako slabo).


Če imamo jasno zastavljen cilj, bodisi na šolskem, kariernem oz. kateremkoli drugem življenjskem področju, bomo zagotovo sposobni premagati ovire, ki se bodo pojavile na poti, četudi bo za dosego cilja kdaj potrebnega nekoliko več časa, kot smo predvidevali. Pri tem veliko pripomore vztrajnost, pozitivna miselna naravnanost, zaupanje vase, zelo dobrodošla pa je včasih tudi kakšna spodbudna beseda s strani bližnjih.


Slika je last Daše Jakop

Pisanje si lahko naredimo prijetnejše ali celo uživaško tudi tako, da si za nagrado ob doseženem cilju (npr. napisano poglavje) privoščimo priljubljen prigrizek, skuhamo dobro kavo ali čaj. Pišemo lahko tudi zunaj, na soncu, na balkonu ali terasi, odpravimo se lahko celo na morje in si tam čas strukturiramo tako, da imamo občutek, da se nam splača pohiteti z obveznostmi, saj nas potem čakajo priljubljene aktivnosti.


Morda te je motiviralo tudi, da si dobila službo na šoli, na kateri si si zares želela delati. Kakšna šola je to in kako se razlikuje od običajne osnovne šole?

Res je. Gre za mednarodno šolo, ki jo obiskujejo otroci od 2. do 18. leta starosti iz več kot 40 različnih držav. Glavna razlika od slovenske osnovne šole je ta, da pouk pri vseh predmetih, z izjemo tujih jezikov, poteka v angleščini po angleškem nacionalnem učnem načrtu ter da učenci nosijo šolske uniforme. Običajen šolski dan pa je precej podoben tistemu na slovenski osnovni šoli.

V Sloveniji obstajajo štiri mednarodne osnovne in srednje šole: Britanska mednarodna šola, Ameriška mednarodna šola, Francoska mednarodna šola in Mednarodna šola Danile Kumar. Mednarodna šola Danile Kumar je javna šola, se ravna po slovenskem sistemu izobraževanja, jezik poučevanja pa je angleščina. Ostale mednarodne šole so zasebne in ponujajo učne programe svojih držav. V prvi vrsti so namenjene tujcem, lahko pa jih obiskujejo tudi slovenski otroci. Otroci, ki obiskujejo mednarodno šolo v jeziku, ki ni njihov materni jezik, ob koncu osnovne šole praviloma obvladajo ta jezik na nivoju naravnega govorca.


Slika je last Daše Jakop

Kaj ti je všeč pri delu na tej šoli? Kakšne cilje lahko uresničuješ in katere svoje spretnosti lahko razvijaš, ki jih na običajni šoli ne bi mogla (v tolikšni meri)?

Odkar sem začela potovati in aktivno uporabljati angleščino, sem vedela, da si želim delati v multikulturnem okolju. Tako se mi je glede na svojo izobrazbo z mednarodno šolo ponudila priložnost, ki sem jo sprejela s široko odprtimi rokami. Delo je zelo dinamično, potrebna je fleksibilnost. Zaradi manjšega števila otrok v razredih je, za razliko od običajnih šol, več možnosti za individualiziran pristop k učenju. To je tudi tisto, čemur se trenutno najbolj posvečam.


Imela si tudi željo postati stevardesa, se za to delo prijavila pri letalski družbi Emirates in bila sprejeta, vendar zaradi pandemije tam nikoli nisi začela delati. Kaj te je privlačilo pri delu stevardese? Kaj je nato pripeljalo do tega, da si opustila to idejo?

Delo stevardese me je pritegnilo, saj bi z njim združila tri stvari, ki me veselijo – delo z ljudmi, potovanja in delo v multikulturnem okolju. Kljub temu, da sem se na izbor prijavila brez posebnih pričakovanj, sem prišla zelo daleč. Ko sem čakala na “golden call”, je vmes posegla pandemija, poleg tega sem dobila službo na mednarodni šoli. Ob tem sem opustila idejo o delu stevardese, saj sem zase našla delo, ki me toliko bolj navdušuje, poleg tega je v skladu z mojo izobrazbo, ter v katerem se vidim in želim vztrajati v prihodnosti.


Slika je last Daše Jakop

Kot študentka si opravljala različna dela prek študentskega servisa, bila v tujini, in s pomočjo svoje odprte narave spletla številne prijateljske vezi. Ti danes vse te izkušnje koristijo pri delu v šoli in kako?

Vsaka izkušnja je dragocena na svoj način.

Zagotovo je bila ena izmed pomembnejših izkušenj študijska izmenjava na Norveškem, kjer sem poleg novih prijateljstev in spoznavanja norveške kulture imela možnost prakse v eni od norveških osnovnih šol. Tudi vsa potovanja in študentska dela so mi omogočila pridobivanje znanja na različnih področjih. Spoznala sem nove ljudi, se učila sodelovalnega učenja in skupinskega dela ter izpopolnjevala znanje angleščine. Vse to znanje pride zelo prav pri delu na mnogo različnih področjih.

Osebi, ki je večino časa aktivna, je toliko težje preklopiti na čas, ko se nam v življenju ne dogaja nič posebnega. Vendar, zakaj bi pa moralo biti ves čas vrhunsko? V ravnovesni legi v življenju namreč smo, ko lahko rečemo, da smo v redu. Če znamo najti lepoto v dneh, ki so »zgolj v redu«, se nam bo v življenju veliko lažje soočati tudi z zahtevnejšimi izzivi, pa tudi bolj bomo uživali v resnično vrhunskih doživetjih.


Kakšne so tvoje želje in načrti za prihodnost, poklicno in osebno?

Poklicno se vidim kot razredna učiteljica na mednarodni šoli, na osebnem področju pa se želim vseživljenjsko izobraževati, čim več potovati in raziskovati ter se naučiti še kakšen tuj jezik.

Še naprej želim slediti besedam enega svojih profesorjev s študija na Norveškem: »Be curious«. Pa bomo videli, kaj vse še prinese življenje. 😊

S profesorjem Aagetom, "Be curious"

Slika je last Daše Jakop
428 views0 comments

Comments


bottom of page