top of page

Dovolj pogumna za resnično srečo – za iskrene in ranljive družinske odnose

O najboljših naložbah za njuno družino: partnerski terapiji, porodu doma in mamini odločitvi ostati doma po rojstvu prvega otroka

Slika je last družine Presečnik

Tina in Nejc Presečnik sta mož in žena ter starša 1,5 let staremu sinu Izaku. Nejc je po izobrazbi elektrotehnik in se je lani po zaključku študija zaposlil. Tina pa je socialna delavka ter zakonska in družinska svetovalka, ki je trenutno doma skupaj z Izakom. Odločitev ostati doma zelo močno čuti kot svojo trenutno življenjsko poklicanost. Pomembni so jima odnosi, osebnostna rast in preživljanje skupnega časa v naravi.


Spoznala sta se ob koncu študentskih let, nato pa so precej hitro sledili nadaljnji koraki, poroka in rojstvo prvega otroka. Sta si oba teh korakov resnično želela, že preden sta se spoznala? Kako sta doživljala čas pred tem?

Preden sva se spoznala, sva si oba poroke in družine zelo želela ter po tem hrepenela. Ko pa sva dejansko bila tik pred tem, da se zaročiva, so se predvsem pri Nejcu začeli prebujati različni strahovi.

Tina: Sama sem kar nekaj časa čakala na svojega bodočega moža, vendar sem zdaj, ko pogledam nazaj, prepričana, da je bil ta čas popolnoma na mestu. Spoznala sem veliko novih ljudi, se udeleževala različnih dogodkov in aktivnosti ter osebnostno rastla. Mi je pa bilo v tem obdobju velikokrat tudi težko, saj sem hrepenela po tem, da bi z nekom gradila intimen odnos, in mi je bilo težko razumeti, zakaj mi še vedno ni dano nekoga spoznati.

Nejc: Sam sem čas, preden sva s Tino postala par, preživljal precej drugače. Pred tem sem bil v zvezi, nato pa sva se s punco razšla, kar je bilo zame precej boleče – hkrati pa sem vedel, da si v prihodnje želim pri sebi nekaj spremeniti, saj nama odnos med drugim ni funkcioniral zaradi moje ranjenosti. Sklenil sem, da bom vsaj kakšno leto samski, šel na terapijo in razrešil svoje stvari, potem pa bom ponovno odprt za zvezo. Nazadnje ni bilo čisto tako, kot sem si zamisli, saj sva zvezo s Tino začela že pred iztekom tega časa. Vendar sem prepričan, da je bilo tako čisto prav. Zdi se mi namreč, da sem človek, ki bi sam težje razrešil svoje stvari, kot sem jih lahko v ranljivem in iskrenem odnosu s Tino.

Slika je last družine Presečnik

V času spoznavanja je bilo pri vaju prisotne nekaj negotovosti glede odločitve za skupno življenje. Da bi to razrešila, sta se udeležila partnerske terapije. Kakšne so bile vajine izkušnje, kako vama je terapija pomagala?

Nejc: Res je precej zanimivo, da sva se že na začetku najine poti odločila za terapijo pri zakonski in družinski terapevtki. Terapije se nisva udeležila zato, ker bi nama v zvezi takoj zaškripalo, ampak zaradi ran iz otroštva, ki sva se jih v tistem obdobju oba začela zavedati. Terapija nama je dala dober temelj za odnos, saj sva se prek nje naučila pogovarjati in sva že od začetka gradila na iskrenem in ranljivem odnosu. Seveda so se v najini zvezi pojavljali vzponi in padci, ampak sva vedela, kam želiva priti.

Tina: Če naju kdo vpraša, katero pripravo na zakon priporočava, vsem predlagava partnersko terapijo. Čeprav bi naju kdo morda označil za malo čudna, ker sva v času zaljubljenosti že hodila na terapijo, se strinjam z Nejcem, da je bila to najboljša naložba za najin odnos.

Slika je last družine Presečnik

Terapijo sta obiskovala tudi po poroki. S kakšnimi izzivi sta se soočala ob začetku skupnega življenja?

Pravzaprav sva s terapijo po poroki le nadaljevala. Zakon, skupno življenje ter hitro zatem nosečnost in rojstvo sina, vsekakor odpirajo marsikatere rane in s tem nove izzive. Še vedno nama je v izziv postavljati meje in s tem poskrbeti zase, za naju in najino družino.

Še zdaj poseževa po kakšnem terminu terapije, ko se s kakšno stvarjo težje soočava, se pa to dogaja vedno redkeje. To možnost vidiva kot varen pristan, kot nekaj, na kar se lahko vedno zaneseva, kadar česa ne zmoreva rešiti sama.

Tina: Na tem mestu lahko podelim svojo izkušnjo v zvezi z dogajanjem, ki je po začetku skupnega bivanja prišlo bolj do izraza in pri čemer mi je terapija precej pomagala. Od doma imam vzorec, da se med prepirom umaknem vase, zatopim v delo ali celo odidem iz prostora ali stanovanja. Seveda se je najprej ob najinih prepirih dogajalo točno to. Jaz sem se umaknila in s tem trpinčila samo sebe. S pomočjo terapevtke sem ozavestila, od kod takšen vzorec in kako lahko naredim drugače. Še vedno je moj prvi, avtomatski odziv po prepiru »umakni se«, vendar se trudim to ravnanje čim prej ozavestiti ter narediti korak naprej, pristopiti k Nejcu in mu povedati, kako se počutim. To res osvobaja.

Slika je last družine Presečnik

Odločila sta se za porod doma, čeprav se je to vajinim bližnjim zdelo precej nenavadno. Kako je potekal takšen porod? Se je pri tem kaj zapletlo, ali je bilo vzdušje resnično bolj sproščeno, kot bi verjetno bilo v porodnišnici? Koga bi še posebej želela opogumiti za to obliko poroda?

Nejc: Najprej nisva imela želje za porod doma, niti nisva poznala nikogar, ki bi se za to odločil. Vsekakor pa se nama je zdel porod pomemben dogodek, zato sva se odločila za individualno pripravo z doulo, v sklopu tega pa tudi spoznala možnost za porod na domu.

Tina: Na enem od srečanj z doulo sem morala povedati, kako bi izgledal moj sanjski porod. Predstavljala sem si ga v hiši v gozdu, daleč stran od ljudi, ob meni bi bil samo Nejc, prižgane bi bile sveče in igrala bi nežna glasba. Ob tem bi se lahko prepustila in pustila, da telo, ki točno ve, kaj mora narediti, to tudi naredi. Doula mi je predlagala porod na domu.

Nejc: Sprva nama je bila ideja dokaj tuja, ampak je Tino precej mikala. Jaz sem se dileme lotil bolj racionalno, iskal razne raziskave in o tem precej bral. Sčasoma so najini predsodki in dvomi izginjali, želja pri obeh pa naraščala. Na koncu je ostal le še dvom zaradi večjega finančnega zalogaja, saj plačila babice in doule zdravstveno zavarovanje zaenkrat žal še ne krije.

Tina: Jaz sem se pri odločanju glede poroda bolj osredotočila nase, in na to, kje in s kom se bom najbolje počutila. Nazadnje sva sprejela, da bom rodila doma in takrat dobila tudi velik del denarja za porod od najinih bližnjih, čeprav jim je bila ta ideja precej čudna. Porod doma težko primerjam s porodom v porodnišnici, ker te izkušnje nimam, lahko pa povem, da sem bila res sproščena. Vedela sem, kdo bo ob meni, kako bo pripravljen prostor, in ni mi bilo potrebno skrbeti prav za nič drugega, kot poslušati svoje telo. Nejc je obvestil doulo in babico ob začetku odteka plodovnice in od takrat sem bila na prvem mestu, zame so vsi skrbeli. K takšnemu porodu bi gotovo spodbudila vse, ki se najbolj sproščeno počutijo v domačem okolju ter zmorejo zaupati svojemu telesu in strokovnemu osebju ob sebi.

Slika je last družine Presečnik

Po rojstvu Izaka se je vaša družinska dinamika ponovno spremenila. Imata občutek, da sta bila na starševstvo dobro pripravljena? Vaju je kaj presenetilo?

Nejc: Imela sva to srečo, da sva bila med Tinino nosečnostjo precej umaknjena od sveta zaradi zaprtja države, poleg tega sva v tem času bila zelo veliko skupaj, ker sem jaz doma pisal magistrsko delo. Veliko časa sva se pogovarjala o porodu in življenju po njem. Prebrala sva tudi par dobrih knjig, ki so naju opogumile in opolnomočile. Kljub temu nisva prepričana, ali se na starševstvo zares lahko pripravimo.

Tina: Tudi jaz mislim, da se na starševstvo težko zares pripravimo, saj se nam po rojstvu otroka življenje čez noč obrne na glavo. Meni je bilo res dragoceno, da sem rodila doma, saj je to pomenilo, da je bil Nejc vse od trenutka Izakovega rojstva ves čas ob meni. Ne predstavljam si, da bi sama z Izakom obležala v porodnišnici. Zelo dragocena nama je bila opora babice in doule po rojstvu, sploh glede dojenja in podobnih izzivov. Se mi je pa po kakšnem mesecu družinskega življenja zelo močno začelo prebujati oz. sem začela veliko premišljevati o tem, kako biti Tina, žena in mati hkrati. Poleg tega nama Izak vsak teden prinese še kakšen nov izziv. Kako biti dobra starša, se učiva sproti.

Slika je last družine Presečnik

Odločila sta se, da se Tina po končanem porodniškem dopustu ne zaposli, temveč ostane doma z Izakom. Kako sta prišla do te odločitve? Kako to lahko koristi otroku? Imata občutek, da sta v svojem okolju sprejeta v svoji odločitvi?

Tina: Tudi ta ideja je kar nekaj časa rastla v nama. Kljub temu, da sva vedela, da je za otroka najbolje biti prva leta doma, sva se sprva odločila, da Izaka vpiševa v vrtec, jaz pa grem v službo. Pri trinajstih mesecih sva Izaka začela uvajati v vrtec, vendar sva iz dneva v dan bolj spoznavala, da je Izaku v vrtcu res težko in da se ne zmore tako hitro varno navezati na vzgojiteljico. Zato bi ga morala na silo odtrgati od sebe, kar pa se nama nikakor ni zdel pravi način. Tako sva prišla do odločitve, da ostanem doma z Izakom.

Nejc: Dilema je bila ponovno v tem, ali se odločiva za to, kar čutiva, da je za nas prav, hkrati pa se odpoveva večji finančni varnosti, ali pa malo potlačiva najina čutenja in greva po poti, ki je konec koncev tudi bolj družbeno sprejemljiva in »normalna«. Odločitev je bila malo lažja, ker imava rešen stanovanjski problem. Glede koristi za otroka pa nisva imela pomislekov. V veliko sodobnih knjigah, ki temeljijo na strokovnih raziskavah, namreč lahko preberemo, da je za otrokov čustveni razvoj dosti bolj primerno, da čas preživlja ob čustveno odzivni mami.

Tina: Ob tej odločitvi sva se zopet počutila precej sama, ker v resnici ne poznava nikogar, ki bi se tako odločil že pri prvem otroku. Tudi najini najbližji niso najbolj razumeli najine odločitve, ampak se počasi že privajava, da z našo družino pač utiramo novo pot. Hkrati pa nama je lepo, ko se kateremu od prijateljev zdijo najine odločitve pogumne ali pa tudi sami razmišljajo podobno. To nas gotovo poveže.
Slika je last družine Presečnik

Podelita še kakšno misel, ki vaju vodi na poti partnerstva in starševstva, ter bi jo za popotnico zaželela tudi drugim družinam.

Ko zmoremo najprej poskrbeti zase in za naš odnos s partnerjem, bomo v redu tudi kot starši. Želiva vam poguma za vstopanje v ranljive, iskrene odnose in sledenje temu, kar čutimo. S tem sicer tvegamo, da bo tudi bolelo, vendar nas samo takšni odnosi lahko resnično povezujejo in nas osvobajajo.
669 views0 comments

Comments


bottom of page