top of page

"Kot da bi se šla igrat v peskovnik"

Petra Škarja tretjič: kako se (ne) podati v podjetniške vode in zakaj na trgu dela potrebujemo tako akrobate kot jadralce

Slika je last Petre Škarja

Petra Škarja se je na svojo podjetniško pot podala v svoji najljubši vlogi – kot pisateljica. Dobro se namreč zaveda, da lahko resnično uspemo v tistem, kar zares radi počnemo. Poleg tega je pri izbiri karierne poti bistveno, da se zavedamo, kakšna pozicija pri delu in načinu življenja nam je pisana na kožo: želimo tvegati in preizkušati nove manevre, ali raje stabilno in varno jadramo? Svet potrebuje oboje, na nas pa je, da najdemo ali oblikujemo ustrezno možnost nase.

Ob odločitvi za podjetniško pot je potrebno vedeti, da krize bodo prišle – jaz imam gotovo vsak mesec takšen dan, ko bi najraje vse vrgla čez okno in ko razmišljam, zakaj mi je tega treba. Potem pa se naslednji dan zbudim in me najprej prešine misel o tem, kako bi oblikovala tisto knjižico, zapisala novo zgodbico – ob čemer me preplavi igriv občutek, kot da bi se šla igrat v peskovnik. Sestavljanje zgodbic je namreč vedno bil moj hobi, v katerem sem uživala in s katerim bi se ukvarjala v vsakem primeru. Za takšne dejavnosti ne potrebujemo zunanjega motivatorja. Če pa nam uspe s tem še zaslužiti, smo resnično zmagali.
Slika je last Petre Škarja

Se je podjetništva možno lotiti ob redni službi, kot prostočasne dejavnosti, in v njem uspeti "mimogrede", ali je za uspeh na tem področju v to potrebno dati celega sebe?

Od marsikoga lahko slišimo, da je za podjetništvo potrebno pustiti vse, se vreči v vodo in splavati. Vendar, če se k temu prisilimo brez upoštevanja svojih občutkov in pomislekov, je cena takšnega ravnanja lahko zelo visoka. Plačamo lahko na račun svojih odnosov ali zdravja – meni je recimo takšno ravnanje v preteklosti vplivalo na zdravje. Pojavljati so se mi začele težave s ščitnico. Zato je bolje, da svojo dejavnost gradimo počasi, prek več let, in postopoma prehajamo na popolnoma samostojno podjetništvo. V primeru, da smo si v življenju že nekaj zgradili, imamo redno službo, odlične dohodke, nismo več ravno stari dvajset let in ne živimo doma pri starših, nikar v želji postati podjetnik ne odrežimo in naenkrat pustimo za sabo vsega, kar smo si ustvarili. Podjetniška pot namreč ni tako enostavna in včasih traja dve, tri leta, da se nam finančni vložki začnejo vračati v tolikšni meri, da z njimi lahko normalno živimo.

Danes zagovarjam, da si osebe z željo po podjetništvu temelje svoje dejavnosti postavijo sproti, ob delu, ki nudi osnovni vir dohodka. Tako nismo že od samega začetka odvisni izključno od dohodka iz lastne dejavnosti. Vendar je pri tem pomembno, da v nekem trenutku pridemo do točke, ko si rečemo: »Zdaj pa dovolj, zdaj grem pa popolnoma predano v ta posel«. Navsezadnje namreč verjamem, da je za dolgoročni uspeh na kateremkoli področju v to potrebno dati celega sebe. Tako v podjetništvu, službi, kot v odnosih – če je energija razpršena na preveč različnih koncev, ne moremo biti tako uspešni, kot bi lahko bili, če bi se posameznim področjem zares posvetili.
Slika je last Petre Škarja

Vendar se dogaja, da ob redni službi, ki nam nudi finančno varnost za ustvarjanje, včasih nimamo energije za razvoj lastne dejavnosti v tolikšni meri, kot vemo, da bi bilo potrebno za uspeh. Kako razmišljati v tem primeru?

V tem primeru bi se vprašala, kakšno službo ima oseba, da jo ta tako izčrpava. Menim, da je osnova v življenju najti tisto, kar zares radi počnemo. Če nekaj delamo z veseljem in užitkom, po osmih urah dela ali več ne bomo popolnoma izčrpani, saj nas delo hkrati tudi polni. Če imamo službo, katere nas je groza in zaradi katere nas v ponedeljek zjutraj preplavlja stres, se je potrebno vprašati o njenem vplivu na naše zdravje ter na kakovost našega življenja in odnosov.

Včasih srečam koga, ki je zaradi svoje službe izčrpan in sesut, pa vendar trdi, da jo potrebuje za svoje preživetje. Ob tem si mislim: »Toliko je služb na svetu, toliko je priložnosti, s sedanjo službo samo čim prej zaključi in najdi nekaj, kar rad počneš«. Nihče me ne more prepričati, da je nekdo v življenju lahko zadovoljen in srečen, če osem ur na dan dela nekje, kjer mu ni všeč – saj to ne znese zgolj osem ur na dan, temveč skupaj z razmišljanjem kakšnih deset ur, na višjih pozicijah še več. Pomembno je pravočasno prepoznati, kaj nam jemlje energijo, in verjeti, da se najdejo tudi druge možnosti. V življenju je pomembno najti tisto, kar radi počnemo.
Slika je last Petre Škarja

Na svoji karierni poti si bila precej samosvoja. Kaj meniš, v kolikšni meri je ta lastnost za uspeh dobrodošla in v kolikšni meri nas lahko tepe?

Med biti pogumen in biti neumen je zelo tanka meja. Odvisno seveda od človeka, ampak načeloma gremo malo na eno stran in malo na drugo. Zelo mi je všeč primerjava, o kateri mi je povedal v moji prejšnji zgodbi omenjeni Jure Knez iz podjetja Dewesoft. O njem sem pisala knjigo, zato sem ga imela priložnost nekoliko bolje spoznati. Grobo rečeno obstajata dva tipa ljudi: akrobati in jadralci. Ljudje, ki so po naravi akrobati, morajo ves čas preizkušati mejo mogočega. Polni jih razmišljanje o tem, kako bi lahko nekaj naredili drugače. Kot Jonathan Livingstone Galeb, ki leti zato, da izve, česa je v zraku zmožen. Tako tudi akrobate zanima, do kam lahko v svojih manevrih gredo, da bodo svoje akcije še izpeljali. Za to pa je nujna svoboda – če akrobata pri tem ukalupimo, ga ubijemo. Kot ptiča, ki bi ga zaprli v majhno kletko.

Akrobati morajo najti okolje, kjer imajo svobodo, da lahko kreirajo in v polnosti živijo svoje življenje. Po drugi strani pa imamo jadralce, ki jih je v našem svetu več, vsaj 85 do 90 % populacije. Tudi, če jim motor odpove, bo njihovo letalo varno pristalo, medtem ko bi bilo z akrobatom v primeru, da izpusti volan, konec. Ko jadralec izpusti volan, pa lahko še vedno varno in stabilno jadra.
Slika je last Petre Škarja

Jadralcem veliko pomeni varno in stabilno okolje, tako pri delu kot v vsakdanjem življenju. Pomembno jim je, da imajo ob sebi družbo ljudi, s katerimi se lahko pogovarjajo in se z njimi dobro razumejo. Če bi jim dali vso svobodo, bi bili zmedeni, pod stresom in vsekakor ne zadovoljni. V podjetjih je večina zaposlenih jadralcev, kar pomeni, da nujno potrebujejo okvir, jasno opredeljeno delovno mesto in točno določeno višino plače. Znotraj tega so lahko do neke mere kreativni, vendar se načeloma varno in udobno počutijo, če vedo, kaj se od njih pričakuje. V takšnem okolju bodo bolje funkcionirali kot če bi jih dali v podjetništvo.

Na trgu je manj prostora in razumevanja za akrobate. To so posamezniki, ki jih je manj, po navadi se držijo bolj zase ter se počutijo malce drugačni in nenavadni. Vendar gre pri tem zgolj za to, da so karakterno drugačni, saj potrebujejo svobodo in želijo stvari sami preizkušati, hkrati pa so ravno oni tisti, ki jih družba potrebuje, saj kreirajo trende, ustvarjajo presežke in spreminjajo svet. Potrebujemo pa tudi jadralce, ki stvari uredijo. Svet s samimi akrobati bi se namreč znašel v velikem kaosu in zmedi. Ključno torej je, da vzpostavimo medsebojno razumevanje in spoštovanje. Pri tem akrobatom dopustimo svobodo, da gredo malce po svoje – saj vemo, da bodo prišli nazaj, ko bodo kaj potrebovali – hkrati pa spoštujemo jadralce, saj jih potrebujemo, da za akrobati stvari spravijo v red.
Slika je last Petre Škarja

Jaz sem gotovo tipičen primer akrobata. Zase vem, da ne smem iti delati v ogromno korporacijo, kjer so sistemi fiksni in stabilni, delovnik pa jasno določen – od osmih do štirih – saj bi to mojo osebnost dušilo. Spomnim se časa, ko se je knjiga Ameriški milijonarji so spregovorili po izidu zelo prodajala, in sem si mislila, da sem končno prišla na raven, ko je moje poslovno življenje postalo varno in stabilno. Točno sem vedela, kakšno prodajo knjig lahko pričakujem, mesečno sem imela redne seminarje, vedela sem, kaj in kako predavati. Vse je bilo urejeno, a mene je kar razganjalo – kaj zdaj, nekaj moram, pa četudi za to pustim varnost in jo zamenjam za kreacijo nečesa novega.

Vendar vsi nismo taki. S svojim bratom sva na primer popoln ekstrem – jaz akrobat, on jadralec. Brat je gotovo najbolj inteligenten človek, kar jih poznam. Bil je kot mali Einstein na naši šoli, glavca, brihtnež. Vsi so vedeli zanj, saj na tekmovanjih iz matematike ni dosegal le zlatih priznanj, ampak je bil prvi v državi. Vendar je jadralec in želi stvari na lahko. Spodbujali so ga in mu ponujali napredovanja, pa jih ni želel, saj je svoje delo želel opravljati v miru. Tudi jaz sem ga postrani gledala in si mislila, »te ni škoda, lahko bi potoval in marsikaj dosegel«. Šele zdaj sva uspela vzpostaviti medsebojno spoštovanje in razumevanje, da sta oba načina delovanja za svet pomembna in da je oboje popolnoma v redu, odvisno pri čem se sami bolje počutimo.

Odgovor na to, koliko je samosvojost za nas dobrodošla, je v tem, koliko nam osebno to ustreza, da bomo lahko najbolje živeli, iz sebe največ dali ter se počutili ustvarjalno in izpolnjeno. Pri tem je pomembno, da sami sebe toliko poznamo in razumemo, da vemo, kaj nam odgovarja. Smo pa tako v vlogi akrobata kot jadralca lahko ekstremno uspešni, bogati in zadovoljni. Na obeh straneh lahko najdemo tako izjemne genije in milijarderje kot tudi take, ki ne zaslužijo nič.
Slika je last Petre Škarja

Mislim, da bi v našem okolju akrobatom morali dati več prostora in spodbude. Obstoječi sistemi zanje niso najbolj prilagojeni, jim ne ustrezajo, v njih se počutijo nekoliko izgubljeni in zadušeni v svojih vzgibih. Potrebno bi jih bilo bolj razumeti, saj bodo oni delali nove manevre, ki še ne obstajajo. Te manevre se potem lahko sistematizira in se jih da v varnem okolju v uporabo jadralcem. Nekatera podjetja, kot je na primer Dewesoft, akrobatstvo dovoljujejo, ga celo spodbujajo in podpirajo s sredstvi. Morda so takšna podjetja za akrobate celo boljša možnost kot se ves čas truditi na svojem, saj ima samostojna pot tudi svoje pomanjkljivosti – seveda pa mora vsak vedeti zase. Jure Knez je tudi sam akrobat, jih ima v svojem podjetju nekaj zaposlenih in jih zelo dobro zaznava. Tako je recimo eden od njih dobil idejo, da bi čez poletje delal iz kampa Špik – in delodajalec ga je pri tem podprl. Drugi, zadolžen za Južno Ameriko, je odpotoval tja, nato pa izginil za mesec ali dva, se med raziskovanjem vrhov izgubil v džungli – in delodajalec mu je to pustil, ga ni omejeval in ni kaznoval. Dobro je namreč vedel, da gre za akrobata, ki bo po mesecu dni prišel nazaj in v podjetju naredil revolucijo. Poleg tega akrobate v podjetju vprašajo, kaj potrebujejo, kaj naj jim kupijo. Dron, letalo, izvoli, vse ti damo. Je pa plačo akrobatov, zaposlenih v podjetjih, dobro vezati na rezultate in jim zagotoviti variabilnost plače, saj se bodo ob fiksni plači razpočili – imajo namreč silno potrebo v svobodi ustvariti nekaj več.

Največja težava pri mladih in ljudeh na splošno je v tem, da želijo hkrati lepoto akrobata in lepoto jadralca. Imeli bi varno in stabilno službo, hkrati pa si želijo, da bi jih drugi pustili čisto pri miru, da delajo, kar hočejo. Vendar v večini primerov tako žal ne gre. Vsaka odločitev v življenju o tem, kakšno pozicijo zavzamemo, ima svoje prednosti in slabosti. Če delujemo kot akrobat in je od nas odvisno, kateri manever bomo izpeljali in katerega ne, ne moremo pričakovati, da nas bo petnajstega v mesecu čakala fiksna plača – morda ga bomo kdaj tudi polomili in plače ne bo. Vendar je potrebno to vzeti v zakup, če nam sicer pozicija akrobata v življenju ustreza.
72 views0 comments

Comentarios


bottom of page