top of page

"Moč knjige je v tem, da se bralca s svojo brutalno iskrenostjo čustveno dotakne"

Pisateljica in podjetnica o razkrivanju občutkov in bolečin v naši družbi, o vplivih samorazkrivanja na poslovni uspeh in o moči resničnih osebnih zgodb

Slika je last Petre Škarja

Petra Škarja je v prvi vrsti pisateljica in avtorica knjižnih uspešnic, sicer pa tudi uspešna podjetnica in predavateljica. Prepoznavna je postala z deli na področju podjetništva, v zadnjem času pa se je usmerila k pisanju resničnih, močnih osebnih zgodb – tako svojih, kot tudi k poustvarjanju življenjskih zgodb po pripovedi drugih. V svoji knjigi Camino – Od suženjstva do svobode razkriva mnogo podrobnosti v zvezi s svojo življenjsko bitko, kar je imelo na njeno osebno in poslovno življenje več ugodnih, pa tudi nekaj neugodnih učinkov. Pa vendar je prepričana, da je moč knjige ravno v tem, da se bralca s svojo iskrenostjo čustveno dotakne, in prav k temu želi kot pisateljica stremeti tudi sama.


Kaj meniš o razkrivanju svojih najglobljih občutkov in bolečin v naši družbi? Kako se ti je samorazkrivati v svojih delih?

V osnovi verjamem, da bi ljudje živeli bolj kakovostno, lepše ter v boljših odnosih in skupnostih, če bi se bolj samorazkrivali. Pri tem nimam v mislih razkrivanja intimnih podrobnosti iz spalnice, temveč govorim o razkrivanju naših globin. Menim, da smo ljudje na splošno v globinah zelo zaprti, Slovenci še toliko bolj.

V naš način življenja in razmišljanja se v današnjem času zelo vriva zahodnjaški, ameriški pristop, ki stremi k temu, da navzven kažemo samo pozitivne vidike našega življenja. Svoje pozitivne trenutke delimo na družbenih omrežjih. Tam smo vsi polni plaket, referenc, se družimo, imamo ogromno prijateljev – vse izgleda odlično, hkrati pa ne pokažemo, da smo kdaj tudi slabe volje, žalostni in osamljeni. In kaj s tem počnemo?

Ker kažemo samo pozitivne plati svojega življenja, ne pa tudi tistega, kar nas boli, kar nam ne gre in kjer imamo neuspehe, lahko marsikdo, ki se primerja z nami, razvije slabšo samopodobo – češ, kako vsem dobro gre, jaz sem pa tako slab. Če bi vsi bolj realno prikazovali svoje življenje, pri čemer bi izrazili tako svoje težave, s katerimi se soočamo, kot tudi svoje uspehe, bi lahko marsikdo med nami imel boljšo samopodobo in lažje živel, kot skupnost pa bi lažje sobivali in se povezovali.
Slika je last Petre Škarja

Tako pa si danes marsikdo niti med prijatelji ne upa reči, da se z nečim bori, saj se boji, kako ga bodo gledali, če izrazi svojo šibkost. Marsikaj ostaja skrito za štirimi stenami, saj nas je strah, kako bodo drugi gledali na nas, če bodo vedeli za naše bolečine in težave. Morali bi se osvoboditi prepričanj, da smo slabši ljudje, če se z nečim borimo, in si upati bolj realno povedati, kaj se nam dogaja. S tem namreč uničujemo kakovost naših odnosov in življenja nasploh. Seveda pa moramo biti previdni, komu, kdaj in na kakšen način se razkrivamo.

Pri meni morda navzven deluje, da svoje osebno življenje zelo razkrivam in da na družbenih omrežjih pokažem skoraj vse. Vendar, če natančneje pogledamo, imam pri tem zelo jasno mejo. Ogromno mi namreč pomeni intima, ki jo delim samo s prijatelji, partnerjem ali starši. Ta mi je sveta in pripada samo nam. Takrat ne bom klikala po telefonu in objavljala na družbenih omrežjih. Lepota in vrednost intime je namreč ravno v tem, da ostaja samo med nami, v našem mehurčku.

Prav tako se med pisanjem knjig zelo velikokrat sprašujem, kaj deliti z bralci in kaj ne, da mi bo to še udobno. Iščem mejo med tem, kaj želim ohranjati kot del svoje intime, in kaj verjamem, da je prav, da gre odprto v svet, saj bo lahko pomagalo več ljudem. Tako sem v knjigi Camino spregovorila o stvareh, za katere vidim, da ljudje o njih ne govorijo, vendar zato trpijo. Nekdo mora začeti in odpreti takšne teme. Me je pa nato presenetilo, koliko ljudi se v odziv odpre tudi samih. Ko delimo nekaj tako osebnega, je kot da bi drugim dali dovoljenje, da se odprejo tudi sami, pa s tem ne bo nič narobe.

Slika je last Petre Škarja

Kako je samorazkrivanje v knjigi Camino vplivalo na tvoj poslovni uspeh? Kakšne učinke pa so tvoja osebna razkritja imela v tvojem osebnem življenju?

Do knjige Camino je pri meni navzven izgledalo, da sem zagrizla v podjetništvo, počnem mnogo stvari in sem na vseh področjih zelo uspešna. Povsod so me najavljali z motivatorko, kar mi nikoli ni ustrezalo, pravzaprav me je celo jezilo.

Nato je izšla moja peta knjiga, Camino, s katero sem javnosti sporočila, da se v življenju tudi borim in imam nekatere težave. To na moj poslovni uspeh ni imelo pozitivnega učinka. Precej podjetij, s katerimi sem do takrat redno sodelovala, je z mano prekinilo pogodbo ali pa niso več zaprosili za novo. Prav tako sem izgubila kar nekaj poslovnih partnerjev, s katerimi smo izgledali dobro povezani, si pomagali ter sodelovali pri brainstromingu in v mastermind skupinah. Ko so izvedeli, da se v življenju z nečim borim, so me verjetno označili za »tisto s problemi« in me enostavno vrgli ven. Če se še sama bori, kaj naj z njo. To je bil zame precej hud poslovni udarec.

Samorazkrivanje za poslovni svet velikokrat ni ugodno, verjetno zato, ker se ga učimo od Američanov oz. Zahoda, kjer si uspešen le, če si v svojem mišljenju popolnoma učinkovit in ne kažeš svojih težav. Tudi jaz bi podjetjem veliko lažje prodala seminarje in izobraževanja, če bi se predstavljala, kot da vse obvladam in imam odlične uspehe. Za to bi bila bolj cenjena in bi me bolj najemali. Osebi, ki jo podjetje povabi na seminar, namreč zaupajo le, če se kaže kot popolna. Po tem, ko se razgalimo, torej ne pričakujmo, da bomo zato poslovno uspeli.
Slika je last Petre Škarja

Je pa pri tem tako, da je vedno potrebno gledati vse plati življenja. Osebno me je namreč ta knjiga razrešila. Preden sem jo napisala, sem čutila, da me je tiščal in razjedal sklop črne energije, ki gotovo vodi tudi v bolezni. S to knjigo in pisanjem nasploh pa sem svoje breme uspela odvreči. Po izidu Camina je prisotnost hinavske prijateljice, ki jo omenjam v knjigi, počasi plahnila, zdaj pa v mojem življenju sploh ni več prisotna – celo nenavadno mi je, da je kdaj obstajala. To je zame izjemna sprememba v življenju.

Poleg tega se je ob izidu Camina izkristaliziralo, kdo so moji resnični prijatelji. Marsikoga sem izgubila, s peščico pa smo se ravno zaradi knjige močno povezali in smo še danes pravi prijatelji. Veliko ljudi takšnih prijateljev nima. Izredno oporo, ki je prej nisem čutila, sem dobila tudi v svoji družini. Res je, da sta se zaradi knjige znotraj sorodstva oblikovala dva pola, ki med sabo ne komunicirata, a sem ravno zaradi opore v ožji družini končno lahko nekoliko začutila svoje korenine, kar mi je zlata vredno. Občutek imam, da sem si ravno s knjigo dala možnost, da globoka vez z nekom sploh nastane.

Kar daš, to dobiš. Če daš globino, dobiš globino; če pa daš površinskost, imaš površinskost. Knjiga Camino je meni zelo prečistila nabor ljudi, ki me obkrožajo. Danes, ko pogledam nazaj, sem že zaradi tega prepričana, da jo je bilo vredno izdati.
Slika je last Petre Škarja

Bi samorazkrivanje brezpogojno priporočala vsem avtorjem? V katerih poklicih meniš, da je samorazkrivanje dobrodošlo?

Kakovostna knjiga zame pomeni, da se bralca čustveno dotakne. To pa je možno, če je napisana brez leporečenja v smislu »imel sem težavo, zdaj pa je vse idealno«. Veliko večjo moč imajo knjige, v kateri avtor razkriva tudi, s čim se v življenju bori. Ja, ima lepo življenje, uživa in je srečen, hkrati pa ima tudi nekatere težave in bolečine. S knjigami, ki te plati življenja ne razkrivajo, na trgu ne bomo veliko naredili, prav tako ne bomo pomagali veliko ljudem.

Avtorjem torej bi priporočala samorazkrivanje v svojih delih, saj s knjigo pri bralcih vendar želimo razbijati tabuje, vzbujati čustva, jih pripraviti tako do smeha kot do solz, omogočati spoznanja, višati motivacijo – vse to je moč knjige, moč pisane besede. Knjige so namenjene temu, da nudijo globino ali pa znanje. Čisto prepogosto naletim na knjige z vizijo pomagati ljudem, ki pa ponudijo zgolj deset klišejskih nasvetov za boljše življenje. Takšnih nasvetov imam vrh glave, saj se zelo podobni pojavljajo v različnih delih, v njih pa ni nič osebnega. Do avtorjev sem sicer precej kritična, kar je verjetno moja poklicna deformacija, pa vendar menim, naj oseba raje počne kaj drugega kot piše knjige, če se vsebinsko ne želi premakniti z ravni plehkosti in površinskosti.

Gotovo obstajajo poklici, v katerih lahko delujemo manj osebno. Vsakdo naj izbere zase, kar mu ustreza. Menim pa, da smo v vsakem poklicu lahko uspešnejši, če v svoje delo pridamo nekaj duše. Tudi, ko gradimo hišo, pa pri tem ne pomislimo na občutek domačnosti, topline in udobja, bo to zgolj hiša, ne pa dom. Kar je škoda, ker bi sicer lahko bila toliko več.
Slika je last Petre Škarja

So dialogi v knjigah, v katerih te sogovorniki pripeljejo do določnih spoznanj, resnični, ali so plod tvoje kreativnosti in domišljije? So se v knjigi Camino opisana srečanja, sogovorniki in tvoja spoznanja ob njih resnično zgodila?

Vse je resnično. Spremenim imena in včasih nekatere značilnosti ljudi, kot je barva las, saj oseb nisem vprašala, če jih lahko omenim v knjigi. Dobro je, da vsak dan pišem dnevnik, kar sem ob večerih počela tudi v času hoje po Caminu. Tako se lahko zelo dobro spomnim pogovorov, ki smo jih imeli čez dan. Še vedno se morda zvečer ne spomnim dobesedno, kaj točno je nekdo povedal zjutraj, zapomnim pa si pomen in občutke, ki sem jih doživljala ob tem.

Pravzaprav ne morem pisati izmišljenih zgodb. Tako se mi v zadnjem času pojavlja težava s tem, da mi je zmanjkalo lastnih močnih, življenjskih zgodb. Ko spišemo zgodbe s potovanj, nekaj ljubezenskega in nekaj poslovnega, zgodb zmanjka. Vse to sem že zapisala v svojih knjigah. Poskusila sem se spodbuditi k temu, da bi si s svojo kreativnostjo vendar kaj izmislila, morda ljubezensko zgodbo, ki bi jo sestavila iz različnih delov svojega življenja. Vendar mi to ni šlo od rok, vse skupaj je delovalo tako prazno. Bi si pa zgodb res želela najti, saj bi zelo rada napisala še kakšno svojo knjigo.

Za dobre zgodbe je nujno, da se nam v življenju nekaj dogaja, da doživljamo zanimiv splet dogajanja, ki ni vsakdanji. Če hodimo v službo in po njej vsak dan na sprehod, verjetno nimamo veliko za napisati. Tako tudi meni nima smisla, da opisujem, kako se sprehajam po Ljubljani. Če bom kdaj imela družino in otroke, bom s tem verjetno dobila nekaj novega gradiva za zgodbe. Trenutno pa bi zanje potrebovala doživetja v obliki potovanj, h katerim pa se moram v zadnjem času prav prisiliti. Pred nedavnim potovanjem v Brazilijo sem imela veliko pomislekov, med drugim zaradi vse potrebne dokumentacije, nakupa letalske karte, včasih nesnažnih življenjskih razmer, ki sem jih vajena s potovanj z nahrbtnikom, in odhoda v neznano. Pri dvajsetih bi ob takšnem vabilu takoj zagrabila priložnost, zdaj pa za to kar nekako nimam energije in bi mi morda bilo bolj udobno ostati doma. Vendar sem se nato spomnila, da bom morda ravno iz Brazilije prinesla kakšno dobro zgodbo, ki jo bom nato lahko uporabila v svojih knjigah. Takšno razmišljanje je zelo pomembno, saj nam sicer zmanjka zgodb – v Sloveniji pa bi, če bi želeli živeti od pisanja, morali letno izdati nekje dve knjižni uspešnici.

Slika je last Petre Škarja

Rešitev sem našla v tem, da najdem ljudi, ki želijo, da se o njih napiše knjiga. Včasih me najdejo tudi sami, saj morda nimajo talenta za pisanje, imajo pa močno življenjsko zgodbo. Poslušanje njihovih zgodb mi prav tako ustreza, saj je marsikatera med njimi tako neverjetna, da ji moje ne sežejo niti do kolen. Zakaj jih torej ne bi zapisali? Nato po njihovi pripovedi oblikujem lep, čustven zapis, kar pa je gotovo področje, na katerem sem močna.

Pred kratkim sem tako sodelovala z Alenko Čurin Janžekovič, katere življenjska zgodba me je popolnoma presunila in mi jo je bilo res v užitek pisati. Rojena je bila s sindromom, zaradi katerega je invalidka, pa vendar je v življenju uživala, potovala in se zabavala. Ker pa se ji sklepi krčijo in postaja nepokretna, se zavzema za zakonsko ureditev evtanazije v Sloveniji. Ko preberemo njeno življenjsko zgodbo, jo lahko v njenih vzgibih zares začnemo razumeti, četudi se sami morda ne strinjamo z evtanazijo. Takšne zgodbe odpirajo poglede, vzbujajo čustva in pri ljudeh zmanjšujejo sodbe. Tudi sama zdaj ob pogledu na človeka najprej pomislim: »Le kakšno zgodbo ima, da je danes tukaj?« Pa tudi, če je nesramen, aroganten ali storilec kaznivega dejanja. Le kaj ga je pripeljalo do tega, da je tukaj, kjer je?

Slika je last Petre Škarja
Moje področje pisanja je gotovo pisanje resničnih, močnih osebnih zgodb. V knjigah se čuti, da gre za resnično dogajanje. Obenem pa si mislim, da sem lahko hvaležna za to, da sama nimam toliko svojih zgodb, ki bi bile močne v takšnih razsežnostih. Raje imam umirjeno življenje, zgodbe pa bom že našla drugje.
329 views0 comments

Comments


bottom of page