top of page

"Največ za varovanje okolja lahko naredim s spodbujanjem domišljije drugih"

O arhitektu, ki gradi domišljijske svetove ter s pravljicami in družabnimi igrami navdušuje za okoljevarstvo

Slika je last Primoža Černelča

30-letni Primož Černelč je na povabilo k intervjuju pripomnil, da je navajen pisati zgodbe o drugih, zato mu bo postati del zgodbe izpod tujega peresa vsekakor zanimiva izkušnja. Po izobrazbi je arhitekt, ki se je odločil, da namesto hiš gradi domišljijske svetove. Zaposlen je kot urednik vsebin na portalu MojMojster.net, ki lajša iskanje obrtnikov. Sicer pa ob službi nikoli ne miruje. V prostem času predvsem ustvarja, vse od pisanja pravljic za otroke, do pisanja o temah za odrasle. Poleg tega že dve leti razvija družabno igro na temo okoljevarstva, ki mu v življenju predstavlja pomembno področje, in je pisec besedil pri družabni igri o podjetnosti. Da pa ob vsej miselni aktivnosti ne pregori, se za sprostitev z veseljem odpravi v hribe, kjer med drugim tudi bivakira. V mesecu marcu je prespal na 2300 metrih, nasproti Triglava, kar opiše kot noro doživetje, ki je hkrati seveda zelo cenovno ugodno. Zadnje tri mesece pleše swing, nad katerim se je tako navdušil, da mu plesati trikrat tedensko ni več dovolj. Sam sprva ni bil čisto prepričan, ali je »material za intervju«, vendar je brez dvoma dokazal ravno nasprotno.

V življenju mi je najpomembnejše ustvarjanje. Pomembno mi je, da lahko svobodno upravljam s svojim časom in se posvečam najrazličnejšim projektom, pri katerih sem lahko v tistem trenutku ustvarjalen. Vedno se pustim presenetiti, kaj vse bom v življenju še našel.

Kako to, da si se po zaključku študija arhitekture podal na karierno pot izven svojega poklica?

Ugotovil sem, da preprosto potrebujem več kreativnosti, kot je nudi arhitektura. Študij je sicer zelo kreativen in bi ga z veseljem ponovil, z njim sem pridobil mnogo uporabnih veščin, znanja o estetiki in grafičnem oblikovanju ter se naučil spopadati s kompleksnimi problemi, ki jih predstavljajo kakršnikoli načrti. Vse to znanje s pridom uporabljam pri svojih sedanjih projektih. Čeprav naj bi šlo za kreativen poklic, mi je osebno arhitektura v praksi preveč tehnična, ustvarjalnosti je zgolj nekje 5–10 %, ostalo pa poleg tehničnega risanja predstavlja ukvarjanje z zakonodajo in s strankami.

Poleg tega menim, da je poklic arhitekta v Sloveniji kljub veliki odgovornosti še vedno precej razvrednoten, čeprav opažam, da se to v zadnjem času nekoliko izboljšuje. Temu je verjetno botrovala zapuščina samograditeljstva, saj si je marsikdo v preteklosti hišo oblikoval sam, izgled pri tem ni imel bistvenega pomena, zato niti ni bilo popolnoma jasno, kakšna je vloga arhitektov. Danes ljudje vedno bolj cenimo lepoto, estetski okus se širi v splošni populaciji, zato miselnost o odvečnosti arhitektov počasi popušča.

Doštudiral sem arhitekturo, ampak se kasneje nisem našel v tem. To se je zgodilo tako, kot se zgodi marsikaj v življenju – po spletu naključij, napak, obupa, slabe volje, krize in iskanja samega sebe. Čez to obdobje sem se prebil in danes lahko rečem, da sem v povprečju precej srečen. Šteje predvsem, da ves čas iščemo in se premikamo naprej, pa tudi, da zaupamo svojim občutkom. Ko čutimo, da nekaj znotraj ali zunaj nas ni v redu, si je to potrebno priznati in narediti nekaj v zvezi s tem.
Slika je last Primoža Černelča

Si urednik spletnega portala MojMojster.net, ki nam je lahko v pomoč pri iskanju obrtnikov. Kakšne vsebine prispevaš za portal?

Vskočil sem pri razvoju portala kot medija, saj v spletni reviji ponujamo vedno več vsebin. Prispevam večinoma tehnične vsebine, pisal sem recimo že o keramičnih ploščicah, tesarskih delih in o gradbeni zakonodaji, vsake toliko pa dobim za napisati tudi kakšen »sladkorček«, pri čemer sem lahko bolj kreativen. Tudi sicer v tehnične članke rad vpletam nekoliko poetičen jezik, kar nekateri naročniki zelo cenijo in so mnenja, da takšni članki presegajo svojo tehnično vrednost, medtem ko so nekateri drugi lahko precej presenečeni nad tako kreativnim pristopom in zahtevajo bolj tehnično izrazoslovje. Njihovim željam skušam ugoditi, so mi pa predvsem všeč projekti, pri katerih imam bolj proste roke. Pri enem takih projektov sem pisal o arhitekturnih znamenitostih po občinah in si pri tem resnično dal duška, saj sem v besedila lažje skril kakšno svojo filozofijo. 😊

Prek poskusov in napak sem ugotovil, da je finančna varnost nekaj, kar gotovo potrebujem v življenju. Če nimam službe, ki bi mi jo zagotavljala, sicer imam več časa za ustvarjanje – vendar stres, ki ga takšna situacija povzroča, ne odtehta v korist ustvarjalnosti. Sprejel sem, da s službo žrtvujem precej svojega prostega časa, sem pa po drugi strani zaradi odsotnosti finančnih skrbi toliko bolj ustvarjalen. Najbolje bi seveda bilo, da bi služil s tem, kar ustvarjam, vendar menim, da to pride sčasoma. Zadnje čase so se mi namreč začeli odpirati tudi plačani projekti, s čimer se je vložek časa v prostočasno delo začel vračati.
Slika je last Primoža Černelča

Kako je nastala tvoja prva slikanica Pika Pikica išče svojo mesto? Kako si dobil navdih zanjo in kakšni so bili koraki pri izdaje knjige? Kako si prišel v stik z ilustratorko? Si knjigo tudi kje predstavljal?

Navdih o domišljijskem liku Piki Pikici, poosebljenem ločilu piki, ki hodi po zgodbi, me je neke noči prešinil kot strela z jasnega. Pred tem se mi je pogosto dogajalo, da ponoči zaradi množice idej nisem mogel spati. Naučil sem se, da je takrat bolje vstati in si ideje zapisati, saj je ob zavedanju, da me čakajo na listu papirja, lažje z mirno vestjo zaspati nazaj. Tako sem zgodbo prelil na papir, kasneje pa od očeta izvedel, da nas je on v otroštvu pogosto uspaval s pravljicami o Piki Pikici. Lik sem torej ponotranjil, pozabil nanj, kasneje pa mi je nenadoma iz neznanih razlogov ponovno prišel na misel. Pika Pikica je tako pogruntavščina mojega očeta, sam pa sem jo popeljal v novo zgodbo.

Trenutku navdiha je sledilo šestletno obdobje dela na pravljici, kar menim, da je sploh za neuveljavljene avtorje bistvenega pomena. Najprej sem se moral sploh naučiti pisati za otroke, saj je pri tem treba pozabiti na vso odraslo znanje in se zgodbe lotiti skozi otroške oči. Prvotno različico, dolgo dvanajst strani, smo izčistili na današnje dve in pol strani strnjenega besedila. Prek pravljice sem se naučil vztrajnosti in potrpežljivosti, zato danes nimam težav z večletnimi projekti. Zavedam se, da ob vztrajnosti slej ko prej pride tudi do rezultatov.

Pravljico sem po nekaj letih urejanja pokazal založbam, pri čemer je ena od njih izrazila zanimanje, vendar z odzivom zavlačevala več kot eno leto. Vmes so že potrdili, da so mojo pravljico sprejeli v svoj program, ob čemer sem od veselja skakal do stropa, po letu dni pa svojo odločitev spremenili. Pravljica je takrat za kakšno leto romala v predal, saj mi je ob zavrnitvi seveda upadla motivacija za nadaljnje delo na njej. Naposled sem le nadaljeval, vendar nekoliko spremenil pristop.

Včasih se mi je bilo težko soočiti s tem, da moje ideje morda ne bodo realizirane. Vendar sem se naučil, da jih ne skrivam več po predalih, temveč jih raje pokažem deset in je morda ena od njih realizirana, kot pa da vseh deset obleži v predalu. Vredno je poskusiti.

Ugotovil sem, da bodo možnosti za podpis pogodbe z založbo večje, če skupaj z besedilom slikanice ponudim tudi ilustracije. Sredstev za njihovo plačilo nisem imel, zato sem prek Facebooka izvedel natečaj »Pravljica išče ilustratorja«, na katerega se je prijavilo približno deset neuveljavljenih ilustratorjev. Preizkusili so se v ilustraciji enega prizora iz mojega rokopisa, pri čemer je ena izmed njih, Maruška Jamnik, v svojem pristopu in konceptu zares izstopala. Izbral sem jo za ilustratorko, povezala sva se in poslala mi je skice vseh prizorov.

Kot arhitekt sem velikokrat sodeloval na natečajih, zato mi je ta možnost hitro prišla na misel. Do tako kreativne rešitve pa sicer lahko pridemo tudi po zelo racionalni poti, z analizo potreb. Strnil sem dejstva, da sem neuveljavljen avtor brez sredstev, ki potrebuje založbo, da bo pot do nje lažja, pa potrebujem tudi ilustratorja za svojo slikanico. Kdo je torej nekdo, ki si želi ilustrirati, hkrati pa je pripravljen sprejeti tveganje, da vložek časa morda na koncu ne bo poplačan? Odgovor je v še enem neuveljavljenem avtorju, podobnemu meni, oz. v tem primeru neuveljavljenemu ilustratorju. Menim, da je oseb, ki iščejo druge, da bi se povezali in skupaj nekaj ustvarili, ogromno.
Slika je last Primoža Černelča

Ponovno sem poklical vseh približno dvajset slovenskih založb z otroško literaturo in jim poslal osnutke svojega dela, kar je predstavljalo precej trdega dela. Nato pa se mi je resnično nasmehnila sreča. Petnajst založb je ignoriralo moje e-sporočilo in od njih nikoli nisem prejel odgovora, približno štiri so odpisale čez nekaj mesecev, ena pa se je navdušeno odzvala v pol ure in se ponudila, da založi mojo slikanico. To vsekakor ni nekaj, kar bi se normalno dogajalo. S pomočjo urednice Melite Roj, ki nama je z ilustratorko velikodušno pomagala pri vseh korakih v odrasli svet založništva, je slikanica pred enim letom izšla pri Založbi Rotis.

Povezovanje z ljudmi, ki za izpeljavo svojih projektov potrebujejo druge, je lahko odskočna deska za nadaljnje mreženje. Tako sem v procesu iskanja ilustratorja spoznal mladega režiserja in se z njim povezal, nato pa sva po moji ideji spisala scenarij za kratek film, ki ga morda kmalu posnamemo. Ljudem moramo dati vedeti, kaj delamo, ter znati na glas povedati, kaj želimo in kaj iščemo – marsikdo to ceni in nam morda pride naproti. Ko se priložnosti začnejo nizati, je pot do njih vedno lažja.

Založba Rotis je manjša družinska založba, zato je bilo seveda potrebno pomagati pri promociji nove slikanice. Z ilustratorko sva precej prodajala prek osebnih vez in uspela prodati prek sto izvodov. Poleg tega sem se povezal s svojo nekdanjo osnovno šolo in ji podaril nekaj knjižic, učiteljica slovenščine in knjižničarka pa sta z veseljem organizirali moj obisk pri drugošolcih, ki sem jim pravljico prebral v živo. Zdaj je slikanica na voljo tudi v marsikateri knjižnici po Sloveniji.

Obisk na osnovni šoli je bilo zame prav posebno doživetje, saj še nikoli v življenju nisem prebral pravljice otroku, kaj šele skupini dvajsetih. Neverjetno mi je bilo opazovati, kako so se vživeli v pripoved. Ob tem sem si predstavljal sebe, kako pred dobrimi dvajsetimi leti sedim na drugi strani mize in poslušam pravljice iz ust drugih – zdaj pa sem sam njihov ustvarjalec.

Sodeluješ tudi s televizijko Dijano Žiberna, s katero snujete spletno stran Zgodba zame. Preizkusil se boš kot avtor kratkih zgodb s področja odnosov, čustev in psihologije. Kako si prišel do sodelovanja z Dijano in kaj te je pritegnilo, da se preizkusiš v ustvarjanju na toliko bolj osebnem področju?

To je bil nekakšen naravni korak naprej od pisanja pravljic za otroke. Zelo rad pišem, zato sem iskal nov izziv. Idej za pravljice mi ni zmanjkalo, se mi pa porajajo tudi drugačne zgodbe, ki jih želim deliti – nekatere zelo osebne, zapakirane v fiktivno obliko, do popolnoma fiktivnih. Ko ubesedimo nekaj osebnega, nam to lahko pomaga tudi pri lastnem razmisleku, s čimer ustvarjanje nudi priložnost za samorefleksijo.

Z Dijano sem se povezal prek prijateljice, ki mi je povedala za takrat nastajajočo spletno stran Zgodba zame, namenjeno zgodbam neuveljavljenih avtorjev. Dijana je bila navdušena, da se je k sodelovanju končno prijavil tudi moški avtor. Svojo zgodbo Pretres, ki danes izhaja v odlomkih, sem prispeval v določenem roku – kar mi je bilo v precejšen izziv, saj ni najbolj enostavno pisati v časovnih okvirih.

Pri pisanju želim slediti trenutnemu navdihu in intuiciji ter se pri tem ne omejevati. Kot priučenemu arhitektu mi je v osebni izziv raziskovati, kako biti manj racionalno analitičen kot je to potrebno pri oblikovanju načrtov. Moje zgodbe so fiktivne, vanje pa so pogosto vpeta moja osebna doživetja. Takšne zgodbe delujejo bolj iskreno, hkrati pa sem pri njihovem ustvarjanju lahko celo bolj kreativen, saj znane občutke lažje opišem na množico različnih načinov. Ugotovil sem, da mi osebna izkušnja pri besednem izražanju prej poveča ustvarjalnost, kot pa omeji.
Slika je last Primoža Černelča

Aktiven si tudi na okoljevarstvenem področju, na katerem si se družbeno in celo politično udejstvoval. Kako si v preteklih letih deloval na področju okoljevarstva in do kakšnih ugotovitev si prišel danes?

Na okoljevarstvo sem po spletu naključij naletel ob koncu študija, na točki iskanja svojega smisla. V času odraščanja se verjetno vsi nekega dne vprašamo o svojem zakaj, kar je meni predstavljalo precej težko vprašanje. V začetku leta 2019, tik po tem, ko sem magistriral in ugotovil, da me arhitektura ne veseli toliko, se je zgodil prvi večji okoljevarstveni protest svetovnih razsežnosti, ki je potekal tudi v Sloveniji. To je bilo v času, ko so odmevala imena Greta Thunberg, gibanje Petki za prihodnost in slovenska aktivistična skupina Mladi za podnebno pravičnost.

Protesta sem se udeležil iz radovednosti, tam pa začutil močno medsebojno povezanost sodelujočih, pa tudi argumentiranost zahtev, kar je nagovorilo mojo nekoliko bolj racionalno in akademsko plat. Zelo pomembno mi je bilo, da ne gre le za upor proti nečemu, temveč je to predvsem boj za nekaj.

Močno sem se aktiviral v gibanju Mladi za podnebno pravičnost, čemur sem takrat zaradi samozaposlenosti lažje odmerjal več časa. Delu za gibanje sem praktično posvečal cele dneve, ogromno smo se izobraževali in gradili ekipo. Ob tem sem resnično čutil, da sem del neke skupnosti, v kateri vlada kolektivni duh in s katero se skupaj borimo za nekaj dobrega – kar je občutek, ki sem ga takrat zelo potreboval in ga danes kar nekoliko pogrešam. Prek te izkušnje sem se tudi zelo osebno razvil, saj sem kmalu pristal v precej menedžerski vlogi, kakršno imam tudi danes v službi. Izgleda, da sem si dovolj na jasnem z urniki, nista pa mi tuji tudi organizacija dogodkov in delo s skupinami.

Raziskovati sem začel facilitiranje in moderiranje skupin, pri čemer so me navduševali skupinski ustvarjalni procesi. Zanimalo me je, kako pripraviti skupino, da je kot celota ustvarjalna in učinkovita, saj se mi po drugi strani samemu ni bilo težko usesti in v tišini ustvarjati. Kako pa uskladiti mnenje več oseb ali doseči, da skupina v določenem času doseže dogovor? Z namenom učenja teh veščin sem se včlanil v Društvo facilitatorjev Slovenije, kasneje pa sem se za potrebe dajanja medijskih izjav v okviru društva Toastmasters Slovenia začel učiti tudi govorništva, kar bi priporočal prav vsakomur.

Začutil sem potrebo, da okoljevarstveno agendo prenesem na nekoliko bolj uradno, državno raven, pri čemer nisem želel ubrati toliko uporniške poti, temveč bolj zakonodajno. Priključil sem se aktivistični skupini Aktivni državljani, s katero smo skušali oblikovati stranko na popolnoma nov način. Politično delovanje me je zanimalo že prej, zato sem kot študent arhitekture v prostem času neuradno opravil cel semester različnih predmetov iz politologije na Fakulteti za družbene vede, kjer sem v dogovoru s profesorji prisostvoval predavanjem.

Postavljen sem bil v vlogo arhitekta statuta nove stranke in prispeval več sto strani dolgo dizertacijo o tem, kako bi sodobna stranka lahko bila organizirana. Demokracija sicer ni sistem, ki bi bil narejen za velike spremembe, temveč se te lahko doseže postopoma – kar je dobro, saj jo ravno to odlikuje kot sistem, ki je že po Churchillovih besedah »najmanj učinkovit, pa vendar najboljši, kar jih poznamo«.

Pri oblikovanju svojih idej smo izhajali iz predpostavke, da nimamo zakona, ki bi strankam določal, kako morajo biti notranje organizirane, kar jim nudi priložnost delovati bolj transparentno in neposredno demokratično brez spreminjanja črke zakona. Želeli smo oblikovati stranko, ki bi drugim postala zgled v tem, kakšno delovanje je možno doseči. Pri tem niti ni nujno, da bi uspeli priti v parlament, saj bi na obstoječe stranke lahko vplivali že s pojavom alternative. Že s svojim obstojem bi jih spodbujali k prilagoditvam v smeri sodobne demokracije 21. stoletja.

V svojih naporih smo žal pregoreli, nekatere ideje pa je kasneje nasledila Zelena stranka Vesna. Sam sem ob tem spoznal svoje fizične meje in da nisem neuničljiv, da ima dan 24 ur ter da potrebujem tudi določeno mero počitka in sprostitve. Iz politike sem se umaknil, saj sem spoznal, da nisem oseba zanjo in da bom lahko veliko več za varovanje okolja naredil s spodbujanjem domišljije drugih. Rad imam svoj mir za ustvarjanje, zato bom k okoljevarstveni tranziciji človeštva osebno največ prispeval ravno prek svojih ustvarjalnih projektov. Vrgel sem se v pisanje pravljic in v razvoj družabne igre na temo okoljevarstva. Pred kratkim je bila moja okoljevarstvena pravljica izbrana na natečaju Radia Prvi in bo januarja pretvorjena v radijsko igro – moje sporočilo torej že roma v eter, dobesedno. 😊

Slika je last Primoža Černelča

Poleg omenjene družabne igre na temo okoljevarstva sodeluješ pri oblikovanju še ene igre o podjetnosti. Povej nam kaj več o svojih igrah. Jih ustvarjaš sam ali v ekipi ustvarjalcev? Imaš pri svojem delu kakšno finančno kritje?

Trenutno se večinoma posvečam svoji okoljevarstveni igri Ni planeta B!, ki jo razvijam sam, kar zajema oblikovanje pravil, grafično oblikovanje, izdelavo prototipov, testiranje in promocijo. Cilj igre je, da soigralci združijo moči, zaustavijo globalno segrevanje in pravočasno zgradijo trajnostno civilizacijo. Najprej sem se moral ponovno prek poskusov in napak priučiti, kako se družabne igre sploh ustvarja, saj jih nikoli nisem prav veliko igral. Poznal sem le Monopoly, zato sem sprva oblikoval variacijo na to igro. Pri svojih ustvarjalnih eksperimentih me nekoliko tepe perfekcionizem, vendar je zdaj igra že skoraj pripravljena. Oktobra 2021 sem jo že promoviral na največjem sejmu družabnih iger na svetu, nemškem Essen Spiel. Predstavljal sem svoj fizični prototip igre, se mrežil in dobil nekaj dragocenih povratnih informacij. Nekatere založbe bi bile ob določenih izboljšavah pripravljene sodelovati, kar mi je gotovo vlilo veliko motivacije. Oblikoval bom tudi spletno različico igre, kar bo omogočilo njeno igranje prek spleta, pa tudi olajšalo razvoj in promocijo. Po dveh letih dela menim, da je igra precej napredovala, zato upam, da jo v kratkem resnično uspemo spraviti na trg.

Svojih projektov se lotim sam, nato pa se povežem z drugimi ustvarjalci, če menim, da je to dobro za projekt. Večinoma se mi ideje porodijo pred poslovnimi zamislimi, posledica česar je, da moji projekti niso ravno dobičkonosni, me pa po drugi strani njihovo stvarjenje osrečuje, osmišlja, končni izdelek pa je v skladu z mojimi željami. Gotovo sem bolj umetnik kot poslovnež. Drugače je, če delamo za nekoga ali smo za nekaj plačani, saj moramo sklepati kompromise – kar seveda ni slaba veščina za delo in življenje. Tudi ustvarjati v skupini je nekaj lepega, zato upam, da kdaj naletim tudi na skupinske projekte.

K sodelovanju pri ustvarjanju druge igre o podjetnosti so me povabili ravno zaradi svojega predhodnega mreženja. Založbi Value Add Games sem se nekoč predstavil s svojo igro, pri čemer so izvedeli, da se poleg ustvarjanja družabnih iger ukvarjam tudi s pisanjem in da delam kot urednik. Ko so pred nekaj časa ugotovili, da potrebujejo pisca besedil za igro, so se spomnili name. Za to delo so mi ponudili celo plačilo, kar je bonus, saj bi to naredil tudi zastonj. Tako se vrata ob vlaganju truda in predstavljanju svojega dela začnejo odpirati, kar je pravzaprav naravna posledica naše proaktivnosti – slej ko prej naletimo na nekoga, ki o našem delu pove naprej ali nas komu priporoči.

Slika je last Primoža Černelča

Nekaj časa nazaj si se navdušil nad plesom swingom. Zakaj ti poleg večinoma ustvarjalnih dejavnosti v svojem vsakdanu ustreza tako dinamična prostočasna dejavnost?

Za swing sem se odločil, ker sem za razliko od ustvarjanja in izletov v gore želel imeti še eno nekoliko bolj družabno dejavnost. Večina mojih preostalih hobijev zahteva mir in tišino, zato mi družabni ples lepo uravnoteži teden. Poleg tega mi ogromno pomeni glasba, zato sem se že v otroških in najstniških letih preizkusil v igranju več glasbil, danes pa uživam ob glasbeni improvizaciji na klavirju. Zadnje čase precej preigravam swing in jazz, kar me je spodbudilo tudi ponovno preizkusiti plesne korake swinga. Ples mi je postal neizmerno všeč, želel bi raziskovati še druge sloge. Ustreza mi predvsem to, da je vzdušje pri njem sproščeno in veselo, precej je menjav, ples pa rahlo površen in dopušča ogromno prostora za improvizacijo. Odpira se tudi vedno več možnosti za preplesavanje, v Ljubljani se ob petkih zvečer pleše v Studiu Dansa na Vilharjevi, ob torkih v Hotelu Union, čez vikende pa so plesi pogosto organizirani po različnih krajih po Sloveniji.


Se ti kdaj zgodi, da zapravljaš svoj čas?

Seveda, so stvari, ki me jezijo. Padem recimo v neke brezvezne Youtube videe in jih gledam več ur. Moram pa reči, da se mi to dogaja vedno redkeje. Zapravljanje časa je namreč v večji meri beg, kakor da bi nas osmišljalo. Po drugi strani pa poznam ljudi, ki se nikakor ne morejo sprostiti, imajo slabo vest ter doživljajo tesnobo, če ničesar ne počnejo. Ob tem seveda takoj posežejo po delu, kar jih drži v ciklu izgorelosti.

Znati moramo početi in razmišljati nič. Nujno si je vzeti čas za počitek, s čimer na srečo nikoli nisem imel težav. Več kot ustvarjam in bolj kot sem zadovoljen s seboj, manj odklopov potrebujem. Še vedno pa se kdaj prileže kakšen film, serija ali dobra knjiga.
189 views0 comments

Comments


bottom of page