top of page

"Pohodništvo nas uči s seboj nositi le toliko, kot lahko nesemo na svojih ramenih"

O pohodništvu v Sloveniji in tujini, doživetjih z El Camina in nujnih delih opreme za prijetne izkušnje v naravi

pohod Kolka-Dubulti

Slika je last Tine Pogorelčnik

Skoraj 30-letna Tina Pogorelčnik svoje delo logopedinje neizmerno rada opravlja. Pravi, da ji nekateri kar malo zavidajo, da v svojem poklicu tako uživa, pa vendar verjame, da poklic ne more biti naše življenjsko poslanstvo. Naše poslanstvo je biti srečen sam s seboj in poleg službe imeti še vsaj nekaj hobijev za odklop. Eden njenih hobijev je pohodništvo, ki ga je iz svoje želje po potovanjih vzljubila v času, ko se je redno zaposlila in dobila službo z omejenim številom prostih dni. Tako pohodništvu kot popotništvu je skupno, da smo omejeni na nahrbtnik in na najnujnejše v njem, torej lahko s seboj vzamemo le toliko, kolikor zmoremo nesti na svojih ramenih. To izkušnjo lahko prenesemo tudi v življenje in se prek pohodništva ter popotništva naučimo za sabo pustiti stvari, ki jih ne potrebujemo – recimo, službene skrbi – ter se v naravo, na oddih odpraviti zgolj s tistim, kar nas osrečuje, morda pa tudi s čim takim, kar želimo predelati.


Si velika ljubiteljica izletov v hribe in gore. Kako doživljaš svoje pobege v naravo? Kaj ti dajejo?

Sprva je bilo pohodništvo moj odgovor na pogrešanje potovanj. Pred leti sem bila v krogu svojih prijateljev nekako edina ljubiteljica pohodov oz. gorništva, kar mi je dalo priložnost preizkusiti, ali se zmorem na enostavnejše poti podati tudi sama. Sprva mi je pohodništvo v večji meri predstavljalo priložnost za raziskovanje novih kotičkov Slovenije, zdaj pa se rada vračam tudi na že znane poti.

Pri pohodih po že znanih poteh včasih skušam samo sebe nekoliko preizkusiti, zato doma pustim prav vse, in se na pot odpravim brez nahrbtnika. To me spodbudi k temu, da pospešim tempo hoje ali pa najdem kakšno drugo pot, po kateri se lahko še pred temo vrnem na izhodišče.

Stol

Slika je last Tine Pogorelčnik

V pomladnem času marsikdo med nami načrtuje nova gorska doživetja. Katere ture bi še posebej priporočila bolj ali manj izkušenim?

Všeč mi je, da se v pomladnih mesecih s pohodom lahko vrnemo v zimski čas, medtem ko v jesenskih mesecih, v času inverzije, lahko v hribih izkusimo še nekoliko poletja.

Če govorimo o enodnevnih turah, bi manj izkušenim in željnim krajših vzponov z lepimi razgledi, vsekakor priporočila izlet na Blegoš in Ratitovec, ki se nahajata v Škofjeloškem hribovju. To sta moja priljubljena hriba, za katera menim, da nudita veliko. V Cerkljanskem hribovju se nahaja Porezen, ki prav tako nudi zelo lepe razglede in lahko že v pomladnem času pričara pridih poletja. Z izletom na Porezen se lahko že zgodaj v pomladi izognemo zimskim razmeram.

Za nekoliko bolj izkušene in željne večjega izziva ter daljših pohodov bi bila primerna ena mojih ljubših tur zadnje zime, pohod na Trupejevo Poldne iz Kranjske Gore. Podamo se lahko na krožno pot, pri čemer prečkamo vas Srednji Vrh, po doseženem vrhu pa se vračamo prek Blekove planine in Vošce nazaj v Kranjsko Goro.

Omenila bi še vzpon na Vrtaško sleme iz Mojstrane, kjer je v spomladanskih mesecih lahko še zelo zimsko, zato je razmere pred odhodom potrebno preveriti. Čez dober mesec pa bo vzpon mogoč brez kakršnegakoli posebnega znanja za zimske razmere. Gre za lepo, a zelo strmo pot, ki je odlična za ohranjanje kondicije in primerna za vse, ki radi premagujejo višinske razlike. Ni pa primerna za začetne ljubitelje gora, saj jih začetni vzpon vsekakor ne bo navdušil.

Zelo rada imam krožne poti, pri katerih se na izhodišče ne vračamo po isti poti, temveč po drugi poti, ali pa svojo pot zaključimo v drugi točki in se ne vrnemo nazaj.

Ena meni ljubših večdnevnih tur je precej klasična pot z izhodiščem v Bohinju, ki jo nadaljujemo nad slapom Savica proti Komni, prek Triglavskih jezer, na Prehodavce in jo zaključimo v dolini Trenta. Mislim, da večina tistih, ki jim je pohodništvo blizu, že pozna vsaj katero od teh točk. Je pa ta tura primerna tudi za začetnike, ker je v poletnih mesecih na poti odprtih zelo veliko planinskih koč za oddih.

V dvodnevno turo lahko povežemo tudi pot med vrhovi, ki sem jih omenila med enodnevnimi turami. Parkiramo v Zalem Logu in se vzpnemo na Ratitovec ter nadaljujemo prek Soriške planine do Petrovega Brda, kjer lahko prespimo. Naslednji dan sledi vzpon na Porezen, prek Cerkniškega smučišča na Blegoš ter nato vrnitev nazaj v dolino.

Finisterre, Španija

Slika je last Tine Pogorelčnik

Pred leti si s prijateljico prehodila španski El Camino de Santiago. Kateri del poti ali osebno spoznanje z vajine poti v tebi odzvanja še danes?

Pot sva začeli v smeri Camino del Norte, saj sva iskali bolj hribovito pot, nato pa na polovici poti z obale zavili na Camino Primitivo, ki je bila prva romarska pot v Santiago de Compostela, je zato najbolj starodavna ter nudi izkušnjo hoje po prvotno tlakovani poti. Po približno 870 kilometrov dolgi poti sva hodili 30 dni. Ko sva dosegli Santiago, sva pot nadaljevali do zahodne obale Španije ter pohajkovali v smeri Portugalske, vendar kasneje kilometrov nisva več merili.

Veliko ljudi se na El Camino odpravi v kasnejšem življenjskem obdobju, ko imajo za sabo morda že desetletje ali dva ustaljenega življenja, in jim pot pomeni veliko prelomnico v smislu prekinitve starih navad. Za naju pa je to bila pohodniška izkušnja iz študentskih let, ki ni pomenila tako velikih sprememb življenjskega sloga. Morda je bil za naju El Camino napovednik novega obdobja življenja, ki je sledilo zaključku študija.

Premagovanje razdalj mi je bilo predvsem na prvi polovici poti velik izziv. Nisem zares verjela, da lahko prehodiva začrtano pot, saj gre za razdalje, ki si jih niti v mislih ne znamo predstavljati – kako jih je potem mogoče prehoditi? Vse dokler nisem na neki točki, nekje na polovici poti, med hojo po zelo lepih klifih s pogledom na morje, ugotovila, da je od tega trenutka bolj enostavno iti naprej, do cilja, kot iti nazaj. Dan, ko sva presegli mejnik in prešli prvo polovico poti, mi bo ostal v zelo posebnem spominu. Začela sem se zavedati, da nama lahko uspe opraviti tudi drugo polovico poti, če sva opravili prvo. Na tej točki se je pot pred nama zazdela krajša in lažje premagljiva, kot če greva nazaj. Zavedanje, da je včasih bolje iti naprej kot nazaj, je nauk s poti, ki si ga bom najbolj zapomnila.

Sama pot gotovo nudi mnogo lepih doživetij, nas pa lahko na različnih delih poti spremljajo precej različni občutki. Na začetku so občutki in izkušnje gotovo drugačni kot proti koncu, ko imamo že zelo veliko zaupanja vase. Proti koncu poti bolj verjamemo, da nam bo le uspelo priti na cilj, hkrati pa se lahko pojavi obžalovanje, da je popotovanje tako hitro minilo.

Nahrbtnik za enomesečni pohod

Slika je last Tine Pogorelčnik

Kako je z opremo, ko se odpravljamo v naravo? Imaš kakšno izkušnjo, ki te je izučila kaj pomembnega glede opremljenosti? Kako se za pohode v naravi pripraviš in opremiš v različnih letnih časih?

Ne verjamem v obstoj vodoodpornih čevljev (smeh). Predstavniki različnih komercialnih znamk in uporabniki lahko trdijo karkoli, a jaz v vodoodporne čevlje ne verjamem. Verjamem pa v vodoodporne nogavice.

Imam izkušnjo, ko so me vodoodporne nogavice že rešile, tako pred dežjem kot tudi pred mivko. Spomladi 2018 sem se podala na pohodniško preizkušnjo Kolka–Dubulti po latvijski obali. Gre za pohod iz kraja Kolka v kraj Dubulti, pri čemer je potrebno v 55 urah premagati razdaljo 136 kilometrov. Že vnaprej so me opozarjali, da je pot po peščeni plaži silno problematična, saj mivka med hojo zaide v nogavice, kar povzroča neugodje in žulje. Pred odhodom sem precej priprav posvetila temu, kako doseči, da mivka med hojo ne vpliva na moja stopala. Rešile so me vodoodporne nogavice, ki so jo popolnoma zadržale na svoji zunanji strani. Vodoodporne nogavice s fantom zelo rada uporabljava tudi za zimske pohode, ko sneg zagotovo prileti v čevlje, gamaše pa ne pomagajo v tolikšni meri, kot bi si želela.

Z zimskim plezanjem s cepinom in derezami nimam izkušenj, saj te opreme ne uporabljam, zato se zaenkrat zahtevnejšim zimskim turam izogibam. Morda kdaj opravim ustrezen tečaj, s čimer se mi bodo odprle nove možnosti pohodništva v zimskem času. Sicer pa se mi pozimi zdi najpomembnejše, da se pred odhodom pozanimamo, na kakšen teren odhajamo, ter predvidimo, kaj lahko pričakujemo na poti. Če je v hribih ali gorah sneg, se lahko zgodi, da se nam bo ta udiral do kolen in še višje, ali pa bo pot poledenela, zaradi česar naša izkušnja ne bo tako prijetna ali pa bomo celo izpostavljeni nevarnosti. V vseh letnih časih se mi pred odhodom v gore zdi nujno na spletni strani ARSO preveriti vremensko napoved za gorski svet.

Posebej se mi zdi pomembno poudariti, da je pot lahko zelo spolzka tudi pri hoji v nižje hribe, kjer ni snega. Pozimi, ko temperature padejo pod ničlo, lahko na stezah v hribe, kot so Boč, Rožnik, Šmarna gora ali Celjska koča, poledenijo korenine in vrhnja plast blata, kar je zelo nevarno za zdrs. Kopna površina nas zlahka zavede, saj utegne biti spolzka kot led. Za te primere je dobro, da uporabljamo dereze v obliki majhnih verig. Zdi se mi pomembno, da to vemo vsi, tudi tisti, ki pozimi ne hodimo na dvatisočake.

V pomladnem in poletnem času doma nikar ne pozabimo sončnih očal, saj je izpostavljenost soncu zelo moteča za oči. Poleg tega lahko spomladi in poleti v gorah naletimo na snežne zaplate, od katerih se sončna svetloba močno odbija, nam pa je zaradi bleščanja s tal in z neba lahko precej neprijetno.

Sem tudi ena tistih, ki ima vedno s seboj preveč vode. Nekoč sem na poletnem pohodu na Stol bila tako zelo žejna, da sem se pred vrhom skoraj obrnila in šla nazaj domov. Od takrat pred odhodom vedno preverim na karti, ali je na poti ustrezen izvir, saj lahko v tem primeru vodo dotakam po poti. V nasprotnih primerih pa nosim veliko vode, in včasih z njo rešujem tudi druge. 😊

V poletnih mesecih, ko se voda v nahrbtniku zelo segreje, imamo občutek, da se z njo ne odžejamo enako kot s hladno, zato v zadnjih letih termovko uporabljam tudi poleti.

Vogel

Slika je last Tine Pogorelčnik

Obiskala si že tudi precej tujih držav. Na kakšen način najraje potuješ? Kaj si po prihodu v neznan kraj gotovo ogledaš?

V študentskih letih so bila moja potovanja sprva bolj turistična in popotniška, nato pa so jih počasi nadomestila pohodniška potovanja. Na enega svojih zadnjih pohodov sem se podala v Gruziji. Zelo veliko priložnosti za pohodništvo se najde tudi v Španiji, na Portugalskem in na Kanarskih otokih, ki so bogati s hribi in gorovji. Nekoliko bližje slovenske meje pa se lahko odpravimo na pohod po Karnijski poti v Avstriji, ki jo začnemo v Kranjski Gori in nadaljujemo prek tromeje proti Dolomitom.

V vsaki državi se potrudim najti in obiskati lokalno knjižnico ali knjigarno ter najti lokalni časopis. Novic seveda ne morem prebirati v lokalnem jeziku, zato iščem lokalni časopis v angleščini, če le obstaja.

Jeju, Južna Koreja

Slika je last Tine Pogorelčnik

Kakšni so tvoji načrti in želje za izlete v gore in potovanja v prihodnje?

Ko se je v meni vzbudila želja po pohodništvu in hribolazenju, sem se lotila zbiranja vrhov Slovenske planinske poti. Ta mi je služila kot vodnik po poteh, ki so dobro označene in dostopne začetnikom, pa tudi po zahtevnejših poteh, namenjenih izkušenejšim, ko pridemo do Julijskih Alp. Bila mi je v pomoč pri iskanju idej, kam vse se lahko odpravim. Slovenska planinska pot je označena s slovensko gorniško markacijo in številko ena. Od prenove dalje je odlično označena in enostavno dostopna tudi tistim, ki še niso ali nismo vešči branja s karte ali drugih načinov orientacije. V sklopu Slovenske planinske poti mi je ostalo še zadnjih nekaj primorskih vrhov, ki si jih želim kmalu obiskati. Celotno Slovensko planinsko pot pa bi si v bodoče zelo želela prehoditi tudi v enkratnem pohodu, kar je primerljivim pohodnikom uspelo v približno treh tednih.

Sledim tudi potem Jakoba Kende in njegovi pešpoti Transverzala. Predlagal je krožno pohodniško pot čez večji del Slovenije. V svoji knjigi in na Facebook profilu deli tudi dele poti, ki omogočajo enodnevne ali večdnevne izlete, torej ni potrebno opraviti celotne poti v enem kosu. Po mojem mnenju nudi veliko dobrih idej, primernih tako za začetnike, kot tudi za tiste, ki v Sloveniji iščejo nekaj novega in drugačnega.

V tujini moja želja ostaja večtedenski pohod čez Pireneje v Franciji. V Pirenejih so sicer tri pohodne poti, GR10, 11 in 12, pri čemer je GR12 tehnično zelo zahtevna, saj poteka prek najvišjih vršacev Pirenejev. Ta zagotovo ni primerna zame, nagibam pa se k poti GR10, ki je nekoliko bolj sredogorska. Poteka po francoskem delu Pirenejev, od obale Atlantskega oceana do Sredozemskega morja. Morda svojo željo kmalu uresničim, ideja pa utegne biti zanimiva tudi drugim.

Bogatinsko sedlo

Slika je last Tine Pogorelčnik

Bi za konec želela podeliti še kakšno opogumljajočo misel za vse, ki s(m)o ob prihajajočih toplejših dneh željni novih dogodivščin?

Mladi, ki imamo željo do pohodništva ali zahajanja v hribe, niti ne nujno gorništva, živimo v odličnem času. Danes je namreč ljubezen do pobegov v naravo med mladimi zelo razširjena, s čimer se je izboljšala tudi infrastruktura v gorah.

V poletnih mesecih je v gorah odprtih mnogo planinskih koč, kjer si lahko opomoremo in dobimo kaj za pod zob, poleg tega je veliko informacij dostopnih na spletu. Ni nam treba brskati po starih zaprašenih planinskih vodnikih in iskati markacij, ki jih je že zdavnaj zaraslo grmovje – kar so bile izkušnje generacije naših staršev. Zelo vesela sem, da imamo vsi, ki imamo željo in ljubezen do pohodništva, pravzaprav na voljo vsa sredstva, vse informacije in tudi zelo dobro infrastrukturo, da lahko našo željo uresničujemo. Tisti, ki si tega želite, torej le brez strahu, saj je pravzaprav zelo enostavno, pridobiti moramo le dovolj informacij in se nato zares odpraviti.

204 views0 comments

Comments


bottom of page