O skupini mladih, ki je zapuščeno kmetijo obudila v prostor, kjer ustvarjajo z rokami in v duhu
Avtor: Šimen Zupančič
Prostor ob robu gozda je košček zemlje v Pristavi pri Celju, na katerem je nekoč stala lončarija in kmetija. V zadnjih letih se tu spet prebuja iskra življenja. Delavne ročice, strast do narave in odstiranje srčnih želja so zanetile zgodbo Sobivanja ob gozdu. Njen utrip nam bosta približala Urša in Miha Belak, brat in sestra, ki sta vsak s svojim magisterijem znanosti resnični klic začutila v prenovi starega posestva ter graditvi skupnosti, ki stremi k sonaravnemu načinu življenja in življenju v harmoniji z vsemi živimi bitji. Poleg njiju so s skupnostjo močno povezani še Uršina sestra dvojčica Neža, njen partner Livio Saracino in Mihova partnerka Katrin, ki vsak na svoj način prispevajo k življenju v skupnosti.
Za začetek predstavita idejo Sobivanja ob gozdu in kaj vse na Prostoru ob robu gozda počnete.
Miha: Nekoč smo vizijo Sobivanja ob gozdu strnili v dve povedi, ki gresta nekako tako:
»Ustvarjamo prostor, kjer lahko vsak posameznik živi v harmoniji in sožitju z vsemi bitji v prostoru. Na ta način soustvarjamo svet, ki ga vsi globoko sanjamo v svojih srcih.«
Poleg sobivanja z vsemi ljudmi, prisotnimi na Prostoru, in vsemi ostalimi živimi bitji, stremimo k odkrivanju tega, kar vsakdo nosi v svojem srcu in s čimer se povezuje, ter kako lahko to živi tukaj in zdaj, danes in jutri.
Zase lahko rečem, da na Prostoru zares živim. V zadnjem času začenjam delati nekakšen miselni preskok, saj je v zahodnjaški miselnosti življenje močno vezano na delo, dejanja. Tudi na Prostoru smo namreč zelo zunanje aktivni. V letih doslej smo delali skladno s potrebami prostora: ogromno čistili, prenavljali, tudi gradili, s čimer smo si vzpostavili osnovne infrastrukturne pogoje za življenje. Poleg tega je naša rdeča nit sonaravno življenje, ki med drugim pomeni lastno pridelavo hrane in vrtnarjenje. V zadnjih letih nekoliko bolj vključujemo tudi socialni vidik in prirejamo druženja, delavnice, prek česar se povezujemo s širšim krogom ljudi.
Pomembno pa je tudi, da se s Prostorom močno povezujemo. Od nas se s Prostorom verjetno najbolj povezujeva z Uršo. Ta povezava je povsem praktična, se vzpostavlja med delom, je pa tudi metafizična in odvisna o tega, na kakšen način se posameznik povezuje z naravo.
Urša: Jaz bi še enkrat poudarila, da so druženje in razna praznovanja zelo pomemben del našega ustvarjanja in življenja na Prostoru. Poleg dela, ki ga vsakodnevno opravljamo, vzporedno skrbimo za pestro družabno dogajanje. Obiskalo nas je že ogromno ljudi, ki so prišli spoznavat alternativen način življenja in se učit novih praks sonaravnega življenja. Pogoste aktivnosti so tudi ples ter izvajanje takšne in drugačne glasba. Na njivi delamo skupaj s prostovoljci in prijatelji ter si nudimo medsebojno pomoč. Vedno sodelujemo tudi pri pripravi skupnih kosil. Vse to gradi našo skupnost.
Slika je last Urše Belak
Kako ste prišli do ideje o Sobivanju ob gozdu in kako se je vse skupaj začelo?
Miha: Do ideje Sobivanja ob gozdu smo prišli nekoliko kasneje, kot smo vse skupaj začeli. Bivamo na kmetiji naših prednikov, natančneje našega pradedka, s katerim sicer nikoli nismo bili neposredno povezani, saj je umrl veliko pred našim rojstvom. Začelo se je torej z zgodbo naših prednikov.
Zares pa se je zame pričelo z notranjim klicem. Poklical me je sam prostor, pa tudi ideja, da bi tukaj nekaj ustvaril. Hkrati je bil moj prihod povezan z mojim takratnim pogledom na svet: navduševali so me iskanje sonaravnega načina življenja, permakultura in zdravljenje zemlje. V tem času je na Prostor začela prihajati tudi Urša, ki je prispevala k oblikovanju ideje sobivanja. K njej so doprinesli tudi nekateri drugi obiskovalci, ki so bili takrat z nami, s katerimi smo osnovali idejo sonaravnega bivanja v skupnosti.
S Sobivanjem ob gozdu smo pričeli po tem, ko sem se vrnil iz Peruja, kjer sem dlje časa bival v podobni skupnosti. Pred tem sem že imel izkušnje iz dveh takšnih skupnosti v Evropi. Videti primerke sobivanja po svetu je gotovo prispevalo k navdihu ustvariti lastno skupnost v lokalnem okolju, pri čemer sem se spraševal, kako bo v domačem okolju to funkcioniralo. Zgled za nekaj takega smo res prejeli iz tujine, vendar je naša zgodba prepletena z našimi osebnimi vzgibi.
Urša: Sama sem na Prostor začela prihajati iz čisto praktičnega razloga, saj sem si po koncu študija želela umik iz mesta in več preživljanja časa v naravi. V zemljišču smo začeli prepoznavati potencial, saj gre za ogromen prostor, poleg tega sem imela tudi jaz večtedenske izkušnje bivanja v ekoloških vaseh na Portugalskem in v Italiji. Prijatelji so me kmalu začeli spraševati glede našega načina življenja in ga želeli tudi sami preizkusiti.
Slika je last Urše Belak
Kako se vam je možno pridružiti pri bivanju na Prostoru ob gozdu, kako dolgo je možno ostati, in kakšne so po navadi lastnosti ljudi, ki začasno sobivajo z vami?
Urša: Na ta vprašanja nimamo jasnih odgovorov, saj nimamo pravil. Prostovoljci z vsega sveta nas lahko najdejo prek spletnih strani Workaway in Wwoof, pri čemer imajo možnost sami napisati, kako dolgo želijo ostati. Pri tem je teden dni najkrajše obdobje bivanja pri nas, pa še to je zelo malo in bolj predstavlja obisk. Po prihodu oseba namreč spoznava prostor in raznoliko delo na njem, določene stvari ji je potrebno pokazati, nato pa potrebuje nekaj dni, da se orientira. Ko se s prostorom dobro seznani, je v primeru enotedenskega bivanja že skoraj čas za odhod, zato bomo v prihodnje bolj spodbujali prihode vsaj za 14 dni.
Odvisno pa je tudi od našega trenutnega stanja, kje smo z delom – kar se s časom spreminja. Če lahko prostovoljcu ponudimo točno določeno delo, ga naučimo to delo opravljati in ga nato opravlja ves čas bivanja pri nas, nimamo težave sprejeti nekoga, ki bo z nami le kratek čas. Vendar je naše delo po navadi zelo raznoliko, poleg tega želimo, da so prostovoljci deležni celostne izkušnje sobivanja z nami, kar pa zahteva, da z nami ostanejo dlje časa.
Sicer pa nam piše zelo veliko ljudi. Nekateri nas vidijo na Facebooku in jih kaj določenega zanima. Drugi nas pridejo samo malo pogledat. S tistimi, ki z nami želijo bivati dlje časa, vedno najprej spregovorimo o njihovi viziji in pogledih na to, kako bi se lahko vključili. Glede na to, kar lahko nudimo mi, oblikujemo skupne cilje. Z vsemi se dogovarjamo zelo individualno in skušamo nasloviti njihove potrebe.
Miha: Do zdaj smo ljudi sprejemali skladno s tokom dogajanja. V času, ko smo vzpostavljali temelje naše skupnosti, smo se povezovali s tistimi, ki jih je zanimala naša ideja in so z nami ostali dlje časa, da smo jo skupaj osnovali v praksi. V zadnjem času pa sprejemamo tudi več ljudi za krajši čas.
Zelo rad rečem, da je to prostor za iskalce. Pri tem lahko posamezniki iščejo zelo različne stvari. Vedno sem vesel, če iščejo sebe, in tukaj tudi najdejo delček sebe. Sam sem sebe iskal prek zunanjih dejavnosti, dela – tako tudi nekateri, ki prihajajo, iščejo znanje in veščine za sonaravno življenje. Poleg veščin pa lahko iščejo tudi določeno izkustvo ali pa si želijo globlje povezanosti v skupnosti. Iščejo alternativne oblike življenja, možnosti za drugačno življenje v moderni družbi oz. življenje izven njenih okvirov.
Prepričan sem, da kdorkoli pride sem, ne pride po naključju. Tu se potrebe in vizija prostora, ki ga ustvarjamo, srečajo z osebo, ki ga obišče. Neštetokrat se je že izkazalo, da tukaj vsakdo prejme tisto, kar potrebuje. Vedno se vzpostavi vzajemen odnos med osebo in prostorom oz. nami, pa če gre za popoldanski obisk ali dolgoročnejše bivanje.
Slika je last Urše Belak
Glede na to, da ste v večji meri samooskrbni, s tem precej zmanjšate svoje mesečne stroške. Teh pa kljub temu nekaj ostane. Katere stroške ste s svojim načinom življenja uspeli popolnoma izničiti in kateri ostajajo?
Miha:
Naš cilj si je pridelovati lastno hrano – ne pa biti popolnoma samooskrbni. Hkrati se namreč želimo povezovati s podobnimi projekti oz. se oskrbovati prek tistih, ki jih vodijo vrednote, skladne z našimi.
Na začetku sem sam morda bolj stremel k samooskrbi in želel preizkusiti, ali lahko funkcioniram izven obstoječega sistema. Imel sem obdobje, ko dlje časa nisem obiskal živilske trgovine, saj sem želel videti in si morda dokazati, ali lahko vse pridelam sam. Zdaj pa se s tem ne borim več, temveč se želim povezovati. Kljub temu pa še vedno vidim, da je zame in za moj način življenja uporabna morda četrtina možnosti iz sistema. Ljudje si sicer v splošnem ne predstavljajo, na kakšen način živimo. Včasih nas kdo vpraša, če imamo elektriko in vodo. Ta priključka imamo, vendar si morda kdaj v prihodnosti uredimo sončne celice.
Glede stroškov se mi zdi najbolj pomembno to, v kaj vlagamo naš denar, na kakšen način ga zapravljamo in katere stroške imamo. To je precej individualno – vsak izmed nas si lahko sam izbere, kar potrebuje.
Sam vlagam vase, v naravo, medtem ko mi vlaganje v dodatno zdravstveno in pokojninsko zavarovanje ni bistveno. S tem se nekateri stroški zmanjšajo, je pa to stvar lastne odločitve, za katero je potrebno stati in vedeti, kaj pomeni.
Urša: Ob svojem načinu življenja res nekaterih stvari ne potrebujemo, nekateri stroški pa kljub temu ostajajo. Sama še gradim zaupanje v to, da smo zares finančno varni. Prebiti želim mit, ki še vedno močno odzvanja v meni: da je nekdo, ki živi preprosto in povezano z naravo, revež. Skušam se spomniti, da imajo tudi tisti, ki delujejo v obstoječem sistemu in imajo reden dohodek, skrbi, ali bodo pokrili mesečne stroške, in kaj bodo, če bo prišlo do sprememb v sistemu. Skrbi so torej vedno prisotne, pri čemer je potrebno najti svoje ravnovesje v odnosu do njih. Zase recimo menim, da potrebujem tudi dodatno zdravstveno zavarovanje 😊 – in prav je, da sem do te odločitve prišla sama, pri čemer se svoji potrebi nisem odrekla zaradi Mihovega drugačnega pogleda, po drugi strani pa te odločitve nisem sprejela samo zaradi spodbud v sistemu.
Avtorica: Klara Avsenik
Kako pridobite sredstva za svoje delovanje oz. kako se s svojim delom preživljate? Ali pridelke tudi prodajate?
Urša:
Bolj kot se sami zavedamo vrednosti našega načina življenja in dela ter verjamemo, da nam na dolgi rok lahko nudi finančno varnost, bolj se to tudi manifestira navzven. Na začetku smo res živeli predvsem od prihrankov in bili primorani svoje stroške skrčiti na minimalne. Zdaj pa se že razvijamo in smo bolj prepričani vase, kar prepoznavajo tudi drugi. Z izmenjavo živil, prek dogodkov in s sofinanciranjem Evropske unije smo si v zadnjem času ustvarili precej finančnega zaledja. Zaslužek ni ogromen, je pa tolikšen, da si z njim pokrijemo osnovne stroške.
Moj pogled je precej spremenilo spoznanje, da ni možno plačevati samo z denarjem, temveč se lahko trguje tudi prek izmenjave. Svoje pridelke pogosto izmenjujemo z izdelki z ekološke kmetije. Pridelkov sicer, vsaj zaenkrat, ne prodajamo, saj nimamo trgovine. Izmenjati pa je poleg živil možno še marsikaj drugega: gradbena dela, veščine in počitnice. Takšne stvari bi sicer plačevali z denarjem, ko pa si razširimo družbeno mrežo, nas morda kateri od prijateljev v zameno za bivanje pri nas, povabi k sebi na počitnice v kakšno zanimivo oddaljeno deželo.
Nekaj prodaje imamo morda le na sejmih, kjer z Nežo prodajava umetniške izdelke. Miha: Naš produkt je zgodba, ki jo tukaj živimo. V primeru ročnih del lahko nekaj od tega, kar počnemo, tudi prodamo za denar. Predvsem pa stremimo k izmenjavi energije, ki se prav tako lahko povrne v denarju – ni pa nujno. Za naše delavnice nimamo določene cene, hkrati pa ne pravimo, da ne sprejemamo denarja. Sprejemamo prostovoljne prispevke, pri čemer želimo, da naše delo vsakdo ovrednoti po svoje, in prispeva v skladu tem.
Glede prispevkov sicer nimam pričakovanj, si pa seveda želim, da se energija, ki jo vložim, povrne. Povrne pa se lahko tudi zgolj v občutku, ki nam ga oseba pusti. Poleg tega nam zelo veliko pomeni, da smo v stvareh, ki jih za naravo delamo na dolgi rok in za katere čutimo, da jih delamo v višje dobro, videni in prepoznani. To nam včasih pomeni neprimerljivo več v primerjavi s plačilom. Je pa res, da smo zdaj že zgradili zaupanje, da bomo osnovne stroške vedno uspeli nekako pokriti.
Slika je last Urše Belak
Kako ste za svoje projekte pridobili sofinanciranje Evropske unije in sodelovanje z zavodom MOVIT?
Urša: Pri tem nam je pomagala prijateljica iz Društva nega zemlje in duha, ki živi na podoben način kot mi. Imajo znano kmetijo Pr' Nebavec v okolici Litije, kjer so do nedavnega živeli kot skupnost približno petih mladih in izvajali precej različnih projektov. Dala nam je idejo o tem, da bi dejavnosti, ki jih izvajamo v okviru našega zavoda Sobivanje ob gozdu, ter naše znanje in veščine, delili, hkrati pa za svoje delovanje pridobili finančna sredstva. S svojo izkušenostjo nam je pokazala, kako naše dejavnosti ustrezno opredeliti in na kaj je potrebno biti pozoren pri pisanju prijavnice za dodelitev finančnih sredstev. Naša prijavnica je štela približno trideset strani, v njej pa smo med drugim opisali, na kakšen način želimo doseči svoje cilje in k čemu želimo prispevati s svojim projektom. Izmed prijavljenih projektov smo dosegli drugo največje število točk v Sloveniji. V okviru enoletnega projekta smo izvedli 12 dogodkov, zdaj pa že prijavljamo nov projekt. Z uspehom na razpisu smo med drugim dobili veliko potrditev za naše delo in nove priložnosti za mreženje prek organiziranih dogodkov.
Na spletni strani zavoda za razvoj mobilnosti mladih Movit je možno najti mnogo dejavnosti, financiranih s strani Evropske unije. Nudijo možnosti za prostovoljstvo, mladinske izmenjave, mladinske treninge, poleg tega je v okviru Evropske solidarnostne enote možno prijaviti solidarnostne projekte, kamor smo prijavili tudi naš projekt. Projekte lahko prijavijo skupine najmanj petih mladih v starosti do 30 let.
Slika je last Urše Belak
Zakaj menita, da so skupnosti, kot je vaša, skupnosti prihodnosti?
Miha: Ni nujno, da so takšne skupnosti, še posebej naša, skupnosti prihodnosti. Gotovo pa naša skupnost predstavlja skupnost prihodnosti zame in za nas.
Prihodnost imajo po mojem mnenju tiste skupnosti, ki imajo vizijo. V zadnjem času je zanimanje za takšne skupnosti v porastu, verjetno zaradi zunanje krize. Ljudje se k nam zatekajo iz strahu pred tem, da obstoječi sistem ne zdrži. V takšnem vzdušju je enostavno zbrati »hipijevsko misleče«, ki jim je cilj predvsem narediti nekaj po svoje, drugače od sistema. Za njih je še toliko pomembnejše, da najdejo skupnosti z jasno opredeljeno vizijo.
Včasih dobim občutek, da bi nas morda kdo želel kopirati. Pri tem bi rad poudaril, da sami nismo kopija. Kot sem omenil prej, se je Sobivanje ob gozdu začelo z družinsko zgodbo, s katero so se med drugim prenašali tudi nekateri vzorci. Ko smo pred šestimi ali sedmimi leti prišli sem, smo najprej začeli s čiščenjem: tako fizičnim čiščenjem zemljišča kot čiščenjem generacijskih vzorcev, ki smo jih prejeli od naših prednikov. Vse to je oblikovalo našo zgodbo in naši skupnosti dalo oseben pečat, kar jo dela stabilno na dolgi rok.
Vizija naše skupnosti je, da se učimo medsebojne povezanosti, saj bomo le tako lahko preživeli v času družbenih in naravnih sprememb, ki smo jim priča.
Poleg tega želimo spodbujati življenje in razcvet vsakega posameznika, saj smo na svetu zato, da ustvarjamo in začutimo svojo srčno energijo. Ljudje v mestih, obdani z betonom in tehnologijo, velikokrat ne živijo zares, pa tudi ne prepoznajo neverjetne lepote narave, ter se z njo ne zmorejo povezati. Takšno povezovanje pa je nekaj, kar prihodnost gotovo potrebuje – tako prihodnost planeta Zemlje, kot nas, ljudi na njem. Vsaj tistih, ki bomo ostali.
Urša: Prepričana sem, da je človeška prava narava v povezanosti, srčnosti in harmoniji, ne pa v izoliranosti in ločevanju. Verjamem, da je med nami sila, ki nas povezuje in nam daje moč. Pri tem pa ne govorim samo o povezanosti med ljudmi, temveč tudi o povezanosti ljudi z zemljo. Včasih so se ljudje morda bolj zavedali, da brez zemlje ni življenja. Pa vendar nas zemlja še danes hrani. Za življenje na Zemlji potrebujemo povezano zemljo. Potrebujemo recimo iti v gozd, dihati svež zrak, in vse to nam omogoča zemlja. Povezovati se moramo z obema svojima izvoroma: fizičnim in duhovnim. S tega vidika tudi jaz vidim našo vizijo kot edino možno, ki lahko zdrži v prihodnosti.
Komentar