Družinska zgodba o ljubezni do živali in pozitivnih učinkih sobivanja z njimi, ki je prerasla v obiskan ranč
Obraza Ranča pri Geti iz okolice Dramelj pri Celju sta oče Gregor in hči Maja, mama Tanja pa je tiha sila iz ozadja. Družinam želijo omogočiti aktivno in kakovostno preživljanje prostega časa v naravi z živalmi. Nudijo terapevtsko jahanje, aktivnosti in treking z živalmi (med njimi lamami, kozami in konji), dejavnosti za skupine, piknik prostor ter nočitve v brunarici, na seniku in v jaslih. Njihova posest na hribu je priljubljeno odkritje za tuje goste z Airbnb, ki si želijo prvinske izkušnje bivanja na kmetiji, v popoldanskem času pa jih redno obiskujejo otroci, ki ob živalih krepijo svojo samostojnost, samopodobo in množico drugih življenjskih veščin.
Terapevtsko jahanje je že kar poznano in uveljavljeno, kako pa pomagajo lame in koze?
Maja: Mislim, da smo med prvimi, ki nudimo aktivnosti s pomočjo lame, medtem ko so bile aktivnosti in terapije s kužki, zajci in kokoši vrtčevskim otrokom na voljo že prej. Ne glede na to, za katero žival gre, je namen predvsem izpostavljanje otroka oz. uporabnika pozitivni izkušnji. Cilj je, da otrok z živaljo kljub morebitni začetni prisotnosti strahu vzpostavi pozitiven stik. Do tega včasih pridemo po zelo majhnih korakih, z več začetne razdalje z živaljo, ki jo postopoma zmanjšujemo. Pomembno je, da ne pričakujemo napredka v eni uri, temveč si postavljamo majhne, dosegljive cilje, ki jih dosegamo v več srečanjih. Pri tem je potrebno slediti otroku. Za prvo srečanje je pogosto dovolj že zadovoljstvo po zaključku ure. Pomembno je, da se otrok na naslednje srečanje vrne v pozitivnem pričakovanju, ker le tako lahko gradimo dalje.
Žival ne sodi, ne odgovarja, nima predsodkov in te sprejme takšnega, kot si. Povratno informacijo od živali si ustvarimo sami – gre za neke vrste pogovor s samim sabo.
Slika je last Maje in Gregorja
Pri kakšnih težavah pomagate otrokom in družinam pri terapiji s pomočjo konja?
Gregor: Pogosto nas obiščejo družine s predšolskimi otroki, željne aktivnosti s konji. Najpogosteje pomagamo otrokom pri odpravljanju težav v komunikaciji, tesnobnosti, nizki samopodobi in preplašenosti. Starši otroka doma nikakor ne uspejo pripraviti do pogovora o tem, kako se je imel v vrtcu, ali do odgovorov na vprašanja, če bi kaj jedel ali pil. Vzorec je sprva enak tudi pri nas. Po nekaj časa spodbujanja konje pripeljemo iz hleva, staršem v roke položimo povodce, in se skupaj odpravimo na sprehod. Kot vodnik hodim vzporedno s konjem in otrokom, pri čemer večkrat zamenjamo svoje položaje. Ob tem skušam navezati pogovor z otrokom o stvareh, ki so mu prijetne. Zgodilo se je že, da starši niso mogli skriti solza, ko je otrok sčasoma spregovoril in začel odgovarjati na vprašanja. Odprl ga je stik z živaljo. Pri tem je opazna velika sprememba v otrokovi govorici telesa: od začetne zaprte drže s sključenimi rameni in prekrižanimi rokami do odprte drže z razširjenimi rameni in dvignjeno glavo, ko konja ponosno drži za povodec in ga vodi popolnoma sam.
Otroka je potrebno pripraviti k zaupanju v to, da je sposoben 500-kilogramsko žival varno peljati na sprehod, jo jahati in skrbeti zanjo. Tukaj nastopimo mi, da otroka pripeljemo do te izkušnje ter da je to varno in sproščujoče doživetje tako za otroka kot za žival.
Maja: Terapevti s pomočjo živali lahko po osnovni izobrazbi pripadamo različnim profilom. Med nami so tako pedagoški, zdravstveni kot psihološki delavci. Naš osnovni profil nam narekuje, katerih vsebin vnašamo največ v naše terapevtsko delo z živalmi. Sama kot specialna pedagoginja tako med jahanjem ali sprehodi z živalmi otrokom pomagam pri utrjevanju branja, računanja, poštevanke, pri priklicu informacij in razvijanju učinkovitih strategij za reševanje izzivov.
Najprej nudimo več podpore, tako fizične, besedne, nebesedne, kot psihološke, ki jo nato postopoma umikamo, saj želimo doseči večjo samostojnost otroka oz. uporabnika.
Slika je last Maje in Gregorja
Kaj naredite, če otrok ne želi sodelovati pri aktivnostih z živalmi?
Maja: Čustva so zelo povezana z motivacijo. Zelo težko mi je delati z otrokom, za katerega vidim, da si ne želi ravno biti tu, temveč je to bolj želja staršev. K sreči imamo tukaj še bagre in traktorje, ki morda v tistem trenutku otroka bolj pritegnejo, in lahko začnemo s tem. Če so kmetijski stroji otroku bližje, predlagam njihov ogled na konju. Bistveno je namreč, da otrok vzpostavi stik z živaljo in prek tega dobi novo izkušnjo. Sicer pa glede na svoje izkušnje pri delu z otroki s čustveno-vedenjskimi težavami in motnjo v duševnem razvoju opažam, da je nagrajevanje pozitivnega vedenja tisto, kar resnično deluje ter omogoča napredek in razvoj.
Za otroka je pomembno, da dobi izkušnjo pozitivne povratne informacije drugih na to, da se je ob živali odprl. Ob tem razvije prepričanje, da je odprto izražanje nekaj dobrega. Premalo se zavedamo, da je potrebno graditi iz pozitivnega ter se preveč osredotočamo na negativne posledice in kaznovanje.
So aktivnosti z živalmi namenjene le otrokom ali tudi odraslim?
Maja: Aktivnosti so za vse, ki so v njih pripravljeni sodelovati in so zanje motivirani. Odrasli, ki pridejo na vikend oddih in si zaželijo jahanja ali trekinga z živalmi, so včasih presenečeni nad tem, da morajo konje z našo pomočjo očistiti sami. Razložimo jim, da tako s konji vzpostavijo začetni stik. Nato se večkrat izkaže, da se že med čiščenjem konjev začnejo pogovarjati in pripovedovati o svojem življenju. Jahanje je tudi za odraslo osebo lahko nova, pozitivna izkušnja, za katere morda v ustaljenem ritmu življenja nimamo toliko priložnosti. Premagati začetni strah pred jahanjem je lahko zelo močno doživetje, ki vzbudi mnogo pozitivnih občutkov o sebi.
Slika je last Maje in Gregorja
Kaj se pri aktivnostih z živalmi opazi v družinah?.
Želimo, da se starši igrajo z istimi igračami kot otroci. Zelo dobra izkušnja za družino je, da vsi člani poskusijo sesti na konja. Tako si delijo doživetje, o katerem lahko razpravljajo po odhodu z ranča. Razumejo izkušnjo drug drugega, kar je prava zgodbo o uspehu.
Maja: Pri aktivnostih z živalmi se hitro opazi, kako zdrava je navezanost otroka na starše, koliko je otrok samostojen in koliko je prepričan v svoje sposobnosti. Nekateri predšolski otroci pogumno primejo krtačo v roke in popolnoma samostojno čistijo konja, medtem ko morajo nekatere druge starši ves čas držati v naročju. Nekateri otroci ves čas potrebujejo potrditev in kličejo starše v svojo bližino, nekateri drugi pa lahko vztrajajo pri svoji dejavnosti tudi po tem, ko se starši za kratek čas sprehodijo po ranču.
Gregor: Starši se nam večkrat zahvalijo, ker se na ranču posvečamo njihovim otrokom. Spustimo jih blizu, da nam pomagajo, tako pri skrbi za živali kot pri kmečkih opravilih. Otroci se popolnoma spontano zamotijo z živalmi in drugimi opravili, ob čemer si starši lahko nekoliko odpočijejo. Otroci so ponosni nase, da so lahko v pomoč, prav tako so nanje ponosni njihovi starši; nam pa je vsaka pomoč zelo dobrodošla, zato gre za obojestransko korist. V vsakdanjem življenju pogosto sploh ni priložnosti, da bi otroci lahko prispevali k delu odraslih in izkazali svoje sposobnosti.
Če imajo starši doma z otrokom težave, je prvi korak ta, da si to priznajo. Če ne, ne bodo začeli iskati rešitev in jih verjetno tudi ne bo prineslo k nam. Če pa si to priznajo in nas najdejo, bodo lahko začeli postopoma reševati svoje težave. Pri tem je ključna pripravljenost za spremembe.
Slika je last Maje in Gregorja
Kako pripravite žival na terapevtsko delo?
Maja: Žival je vedno na prvem mestu. Je naš ključni sodelavec in prijatelj, zato je njeno počutje bistvenega pomena. Vsaka žival seveda ni primerna za to delo. Terapevt jo mora dobro poznati in jo ves čas spremljati ter opazovati. Pozoren mora biti na morebitne stresorje in znake neugodja pri živali. Če teh ob prisotnosti določenega otroka ali skupine ni, lahko žival v aktivnostih ustrezno sodeluje. Pri tem nam pomaga izostren čut za govorico telesa živali in uporabnika.
Potrebna je tako strokovna podkovanost kot močna etična in moralna drža, da terapevt prepozna razhajanja v odnosu med živaljo in uporabnikom ter po presoji prekine dejavnost.
Seveda želimo, da so neugodne in nepredvidljive situacije čim redkejše, zato je z živaljo potrebno predhodno delati na desenzibilizaciji in jo tako pripraviti na najrazličnejše dražljaje. Pozitivno vedenje pri živali utrjujemo z nagrajevanjem. Seznanimo jo z različnimi okolji, v katera bo vstopala, ter opazujemo, kako se bo nanje prilagajala. Aktivnosti se namreč izvajajo na različnih lokacijah in pomembno je, da se žival povsod dobro počuti.
Pri našem delu ne gre le za tehnično pravilno jahanje, temveč so konji odlični učitelji odzivanja na neugodne in nepredvidljive situacije, postavljanja meja ter prevzemanja vodstvene vloge in odgovornosti. Četudi žival kdaj naredi kaj neugodnega in nepredvidljivega, to še vedno lahko izkoristimo za učno situacijo. Otroke učimo usmerjenosti k rešitvam in jih spodbujamo, da takšne situacije povezujejo z izkušnjami v vsakdanjem življenju.
Slika je last Maje in Gregorja
Maja, rodila si se z lažjo obliko cerebralne paralize. Zate kot otroka jahanje ni predstavljalo zgolj zelo koristne fizične aktivnosti, temveč mnogo več. Kaj vse ti je dala povezava s konji?
Maja: V osnovni šoli sem obiskovala ure klavirja, odbojko in rokomet, nakar sta me starša usmerila, da izberem eno dejavnost. Izbrala sem konjeništvo. Kmalu po opravljenem osnovnem tečaju v konjeniškem klubu smo kupili konja in pričela sem s treningi doma. Predvsem veliko mi je pomenilo to, da sem pri tem športu pri sebi opažala napredek. Sčasoma sem pete uspela držati nižje in popravila držo. Dosegala sem uspehe kljub zavedanju, da šport sicer ni moje močno področje. Pozitivne izkušnje in rezultati so močno izboljšali mojo samopodobo. Poleg tega sem se zaradi 2- do 3-krat tedenskih treningov naučila organizacije časa, kar je prispevalo k moji samostojnosti. Navadila sem se na vsakdanjo rutino in po prihodu iz šole redno čistila hlev, naredila domačo nalogo, preostanek dneva pa posvetila jahanju.
Vsi potrebujemo nekaj, v čemer smo dobri. Meni so to dali konji. S konjem dobiš tudi najboljšega prijatelja. Z njim si v naravi in v gibanju, kar je zagotovo pozitivno.
Slika je last Maje in Gregorja
Na ranču je možno spati v brunarici, koči, na prostem, na seniku in v jaslih. Kje gostje najraje prenočujejo in kaj povedo o svojih izkušnjah? Kaj jih pri vas še posebej pritegne?
Gregor: Gostom je zanimivo prav vse. Poleti je najbolj priljubljen senik, brunarici pa sta obiskovalcem všeč, ker sta narejeni pristno in domače. Predvsem pa jim je ljuba naša lokacija na hribu sredi gozda, kjer je mir in lep razgled. Po prihodu jim je po navadi žal, da niso tukajšnjega obiska načrtovali za več dni. Le dvodnevno bivanje namreč ne ponudi resničnega vtisa o bivanju na ranču. V prihodnje bomo oglaševali daljša obdobja bivanja, ter pri 5- ali večdnevnem bivanju ponudili brezplačen treking z živalmi. Kaj goste najbolj pritegne? Rekel bi, da predvsem možnost sodelovanja in pomoči na ranču.
Iščemo pozitivne zgodbe, v katerih se vsi dobro počutimo in doživljamo obojestransko zadovoljstvo. Želimo si ljudi, ki se takoj po prihodu na ranč počutijo kot doma. Želimo si delati skupaj: tudi če nekdo nečesa ne zna, ga povabimo zraven, mu pokažemo, kaj je potrebno narediti, in ga tega naučimo. Delujemo, kot da je gost naš družinski član.
Slika je last Maje in Gregorja
Prostor ima potencial za več dogajanja, Gregorju in Maji pa ob rednih službah, obilici dela z živalmi in vedno novih idejah za izboljšave na ranču primanjkuje časa za več vsebinskega doprinosa. V prihodnje bi želela z zunanjimi izvajalci soustvarjati več dogodkov, ki bi spodbujali dobro počutje, aktiven in kakovosten življenjski slog. Vsekakor veselo pričakujemo dogajanje, ki sledi v pomladnih mesecih, ter jima želimo obilo uspehov pri vodenju ranča tudi v prihodnje!
Že sama lokacija ima pozitivno atmosfero, k čemur živali in naše delovanje dodatno prispevajo.