Drugi del klepeta s pisateljico in podjetnico Petro Škarja: katere veščine za karierni uspeh danes pogosto manjkajo mladim in s kakšno izbiro karierne poti zares lahko obogatimo
Slika je last Petre Škarja
Pisateljica in podjetnica Petra Škarja je postala prepoznavna z deli na področju podjetništva, v katero je zagrizla ob zaključku šolanja. Vendar je kmalu ugotovila, da ji za karierni uspeh manjkajo še nekatere veščine, ki se jih naučimo izven šol. Izobrazba vsekakor je pomembna, nikakor pa spričevalo ni zagotovilo za uspeh, zadovoljstvo in življenjsko srečo. Danes so v poslovnem svetu cenjeni kreativnost, odnos, empatija in veščine komunikacije. Ponudbe na trgu, ki mladim omogoča razvoj teh veščin, obstaja precej – na njih pa je, da s svojim vključevanjem pokažejo zanimanje za svoj osebni razvoj. Pri ozaveščanju mladih o pomembnosti tovrstnega vključevanja imajo pomembno vlogo tudi šole.
Prepoznavna si postala s svojo prvo knjigo, Česar nas niso naučili v šolah. Kakšne bi po tvojem mnenju morale biti šole, da bi nas bolj pripravile na življenje? Ali pa morda misliš, da je prav tako kot je – da se nekaterih stvari naučimo izven šol, kasneje v življenju?
Knjigo Česar nas niso naučili v šolah sem zelo prepričano vase napisala pri triindvajsetih letih, zdaj pa smo jo vzeli iz prodaje, saj je ne enostavno ne morem več prodajati. To je pač bila moja prva knjiga, kakršna pač je, da je potem lahko nastala druga, peta in deseta, ki so dobre. Stara je deset let in se nanaša na čas, ko so bile šole in okolje še precej drugačni. V njej je čutiti, da sem jo pisala iz jeze in zamere do sistema, ki sem ga takrat zaznavala kot zelo nepravičnega. V času šolanja sem namreč bila pridna odličnjakinja, z zlatimi priznanji ter Zoisovo štipendijo, in pravili so mi, da bom s tem v življenju srečna, uspešna in bogata. Kot otrok sem temu seveda sledila, saj drugega nisem poznala. Se trudila, vso pozornost in celo sebe usmerila v šolske dosežke, da mi bo le nekoč uspelo in bom dobro živela. Ko pa sem prišla na trg dela, sem naenkrat ugotovila, da na trgu nisem niti povprečna. Nisem dobila služb, doživela sem odpovedi. Kljub vsem šolskim priznanjem nisem bila dober, uporaben kader. V tem obdobju sem bila neizmerno jezna in takrat je nastala ta knjiga. Menim, da je ob njenem prebiranju bistveno poznati njeno ozadje. Marsikdo ob naslovu namreč pomisli, da izobrazba ni pomembna – vendar se je pri meni kasneje izkazalo, da je resnica daleč od tega.
Sporočilnost knjige Česar nas niso naučili v šolah, ki se mi zdi še vedno pomembna, je, da šola oz. formalna izobrazba ni dovolj za uspeh, srečo in zadovoljstvo v življenju. Kljub temu pa je formalna izobrazba temelj, ki ga potrebujemo, da nam bo v življenju lažje. Nikoli namreč ne vemo, kdaj bomo določeno šolsko znanje nujno potrebovali. Če tega znanja nimamo, bomo potrebovali veliko več časa, da ga pridobimo kasneje v življenju. Če pa si ta temelj postavimo, smo bolj pripravljeni na situacije, v katerih se to znanje zahteva, in se nanje lahko hitreje odzovemo.
Slika je last Petre Škarja
Sama sem v gimnaziji zaradi statusa športnice imela možnost manjkati pri skoraj vseh urah angleščine. Navdušena sem bila nad tem, kako sem izigrala sistem in opravila predmet kljub zelo pomanjkljivemu znanju. V osnovni šoli sem kot prvi tuj jezik obiskovala nemščino, v gimnaziji pa sem izbrala angleščino, vendar je bilo moje predznanje angleščine tako šibko, da sošolcev nikoli nisem dohitela. Raje, kot da bi se potrudila, usvojila osnove in prišla na njihovo raven, sem se začela predmetu izogibati. Prepričana sem bila, da angleščine pri svojem delu ne bom potrebovala, saj sta bili moji močni področji vedno matematika in fizika, prav tako me ni skrbelo, da se na potovanjih ne bi znala dogovoriti osnovnih zadev.
Vendar se življenje včasih obrne malce po svoje. Po svojem predavanju v podjetju v Šanghaju na Kitajskem, kjer sem predavala v slovenščini, sem dobila priložnost mesečno predavati v njihovih približno petindvajsetih podružnicah po celem svetu. Ob tem bi predstavila tudi svoje knjige – pri petindvajsetih mi je torej kazalo, da sem dosegla sanje vsakega pisatelja. Vse dokler ni direktor podjetja, Dan Andersson, v pogovoru ugotovil, da angleščina ni ravno moje močno področje in me vprašal, ali bom znala predavati v angleščini. Takrat sem se spomnila vseh svojih prešpricanih ur angleščine. V skladu s svojim prepričanjem, da se bom angleščine že naučila, če jo bom kdaj potrebovala, sem ga prosila za nekaj mesecev časa, da jo utrdim. Bila sem pripravljena iti na tečaje, se učiti ena na ena, vaditi konverzacijo. Vendar mi je na to dobro odgovoril: »Življenje ne čaka, da bomo mi pripravljeni. Mi moramo biti pripravljeni, da lahko zagrabimo priložnosti, takoj ko se ponudijo.« To pripravljenost, ki jo potrebujemo, da lahko zagrabimo priložnosti, pa nam da formalna izobrazba. Na vseh področjih nas povzdigne na nek temeljni nivo.
Brez formalne izobrazbe nam marsikatera vrata ostanejo zaprta. Sama sem bila za mnogo sanjskih projektov po izkušnjah in znanju daleč najboljša kandidatka, vendar zaradi zahtevane sedme stopnje izobrazbe za te pozicije nisem bila izbrana. Lažje nam bo in več vrat bomo imeli odprtih, če se potrudimo dokončati šolo in pridobiti šesto ali sedmo stopnjo izobrazbe. Mlade je potrebno poučiti, zakaj je formalna izobrazba pomembna in kako nam lahko pride prav. Obenem pa je bistveno poudariti, da je formalna izobrazba le majhen del. Poleg šolanja je potrebno usvajati tudi druge veščine, ki so danes ekstremno pomembne.
Slika je last Petre Škarja
Čas šolanja je obdobje, ko imamo mnogo znanj dostopnih zastonj, prav tako imamo na voljo množico mentorjev in profesorjev. Mlade spodbujam, da v tem času izkoristijo vso dodatno ponudbo šole. Udeležujejo naj se izmenjav, kaj organizirajo, vodijo dogodek, se priključijo projektom, obiskujejo podjetniške krožke. Šole pravzaprav ponujajo ogromno možnosti. Mladi morajo le pokazati nek interes in zagrabiti, pred tem pa se jim mora povedati, da je to pomembno. Tudi sami lahko povedo, česa se želijo naučiti, recimo javnega nastopanja, nato pa naj šola to organizira v sodelovanju z zunanjimi izvajalci. Veliko je tudi gospodarstvenikov, ki z veseljem pridejo k mladim na šole ali pa jih pritegnejo v svoje podjetje – takšen je na primer, meni fenomenalen, Jure Knez iz podjetja Dewesoft, ki je sicer dvanajsti najbogatejši v Sloveniji, njegovo podjetje pa deluje po celem svetu, med drugim delajo tudi za NASO. Ponudba za mlade na trgu gotovo obstaja, na njih pa je, da s svojim vključevanjem pridobijo in razvijejo v današnjem času zlata vredne veščine.
Nabor veščin, iskanih na trgu dela, se s časom spreminja. Danes so iskane drugačne veščine kot takrat, ko sem bila jaz stara dvajset let. Včasih je bilo ključnega pomena javno nastopanje, danes je v ospredju digitalizacija in znanje uporabe različnih programov. Včasih je bilo ključno znanje angleščine, danes nas glede tega nihče več ne vpraša, ker je to samoumevno. Znanje angleščine ni več prednost, ampak smo brez tega kot da ne bi znali seštevati. Delodajalci želijo nekaj več. Danes je predvsem cenjena podjetnost, kreativnost, da se znajdemo, iščemo rešitve in povezujemo stvari.
Slika je last Petre Škarja
Za šole je bistveno, da v svojo sredino povabijo gospodarstvenike s trga, ki povedo, kaj pri mladih iščejo in kaj naj se ti naučijo. Sama sicer ne delam v šolskem sistemu, zato ga seveda ne morem kredibilno presojati. Vidim pa, kaj iz njega izide, in lahko povem, kaj mladim še manjka. V zadnjem času na našo založbo dobimo precej prošenj za zaposlitev ali študentsko delo, iz katerih je razvidno, da mladi zelo šepajo pri pisnem izražanju in slovnici. Čeprav smo založba, prejmemo prošnje brez velikih začetnic, ločil in šumnikov, napisane v narečju ter polne pravopisnih napak. Ne pričakujem, da morajo biti vsi pisatelji, neke osnove slovenščine pa le morajo poznati. Nedoumljivo je, da se nekateri ne potrudijo niti pri pisanju prošnje za zaposlitev. V tem koraku gotovo zavržemo več kot polovico prošenj in jih niti ne preberemo, saj se s takšnim kandidatom vendar nočemo osmešiti pred strankami.
Mladi pogosto zmotno mislijo, da je v današnjem času ključno imeti veze in poznanstva ter znanje z določenega področja. Gotovo je svoje področje potrebno obvladati, vendar je znanje danes enostavno dosegljivo in ni več toliko cenjeno kot včasih. Včasih so le redki imeli veliko znanja. Danes pa je do znanja možno priti že prek Googla in raznih tečajev, poleg tega se mladi lahko dodatno usposabljajo v podjetjih. Resnično iskane pa so veščine komunikacije in odnosa – ko najdem osebo s temi veščinami, jo vzamem v službo v založbo, četudi ni vešča upravljanja spletne strani ali pisanja – tega jo bom že naučila.
Predvsem so danes cenjeni odnos, spoštljivost, občutek do sočloveka, empatija in veščine komunikacije. Tri čarobne besede so dober dan, prosim in hvala. Pomembna je usmerjenost k temu, da znamo v situacijah in ljudeh najti pozitivno, se obrniti, poiskati rešitve ter imeti določeno mero samozavedanja in samorefleksije. Nekdo, ki išče samo probleme, bo o profesorjih, starših in sistemu govoril tako, kot da so vsega krivi drugi, medtem ko bo nekdo, ki išče rešitve, v vsem našel nekaj dobrega. Način, kako oseba razmišlja, pa pove tudi precej o tem, kako bo komunicirala s strankami. Na tem mestu kandidate postavim pred izziv – kako bi se odzvali, ko se stranka razjezi. Bi rekli, »Gospa, vi ste krivi, ker ...« ali »Se opravičujem, morda je bila to naša napaka, kako lahko pomagamo, kako lahko rešimo, vam pripeljemo knjigo osebno ...«? To niso veščine, ki jih imamo ali nimamo, temveč se jih lahko naučimo. Pri tem pa se moramo zavedati, da bomo resnične rešitve našli šele, ko drugih ne bomo več obsojali, temveč se skušali postavili v njihovo kožo in jih razumeli.
Slika je last Petre Škarja
Mladim rada povem, naj si kariere in službe ne izbirajo glede na priljubljenost poklica ali pričakovan zaslužek. Priljubljenost se namreč s časom spreminja. Ko sem bila sama v osnovni šoli, je bilo priljubljeno biti zdravnik in učitelj, danes so priljubljeni poklici vloger in vplivnež, čez dve leti bo priljubljeno nekaj popolnoma drugega. Z zaslužki pa je tako: lahko si kuhar, ki ne zasluži nič, ali pa kuhar milijonar; prav tako si lahko podjetnik, ki ne zasluži nič, ali podjetnik milijonar. V vseh poklicih obstaja možnost velikega zaslužka, pa če smo pisatelji, podjetniki, zdravniki, učitelji, slaščičarji ali cvetličarji – potrebno je le osvojiti prej omenjene podjetniške veščine.
Raje kot po trenutni priljubljenosti poklica svojo karierno pot izbirajmo po tem, kaj radi delamo in kje imamo talente. V drugem koraku pa se je potrebno vprašati, če bi to, kar radi počnemo, želeli delati v redni službi, kot podizvajalec, kot samostojni podjetnik ali kot podjetnik, ki zaposluje ljudi. O vsem tem je potrebno razmišljati, ko delamo odločitve o svoji karierni poti, da nam je ta resnično pisana na kožo.
Slika je last Petre Škarja
Ali misliš, da je danes veliko mladih nezadovoljnih, ker so prevzeli prepričanje, da je redna služba največji dosežek, in si ob tem morda ne upajo podati na samostojno pot? Kakšen nasvet bi dala tistim, ki bi se želeli rešiti okov "ziheraštva" in si končno upati podati na pot, ki bi jih izpolnila?
Z mladimi nimam toliko stika, da bi lahko dobro odgovorila na to vprašanje. Na predavanjih na šolah jim namreč le predam določen segment, ne izvem pa, kaj so zares njihove dileme. Še najbolj prihajam v stik z njimi v podjetniškem pospeševalniku Katapult, v okviru katerega pišem zgodbe, vendar tja pride le določen nabor ljudi – takšnih, ki so izven okvira ideje o redni službi, so bolj divji, v življenju iščejo višji smisel, želijo nekaj ustvariti in svetu nekaj dati. Redna služba in plača, pa četudi dobra, jim nista dovolj.
Srečujem večinoma mlade, ki so prečiščeni okvirov, zato imam glede njih dober občutek in nanje zelo pozitivno gledam. Mislim, da imajo veliko perspektive in da so razbili omejitve, ki smo jih imeli mi. Kako je v povprečju, v šolah, pa bi morala vprašati učitelje. Morda živim v svojem mehurčku, saj me preseneča, da je še vedno veliko mladih prepričanih, da je redna služba največji dosežek.
Comments