Pogovor s kolesarjem o preizkušnji s telesno izčrpanostjo in o drugih področjih, na katerih presega meje
Slika je last Nejca Četine
Sogovornik Nejc Četina se predstavi kot nekdanji študent germanistike in nederlandistike, ki se danes ukvarja s prevajanjem in poučevanjem nemškega jezika. Že od malega trenira kolesarstvo in je strasten športnik, njegov najljubši hobi pa je gojenje čilijev.
Kdaj si začel s kolesarjenjem? Kdaj in kako si ugotovil, da je to šport, ki ti je pisan na kožo, in pri katerem želiš vztrajati?
S kolesarjenjem sem pričel leta 2004 pri trinajstih letih. Takrat me je za to navdušil dedek, ki je za rojstni dan dobil treking kolo, in me večkrat povabil, da z njim odpeljem kakšen krog. Sprva se mi je zdelo odvoziti 20 kilometrov zelo naporno, a sem bil navdušen, kako lep šport je kolesarstvo, in koliko novih krajev, cest in vzponov lahko odkriješ v zelo kratkem času. To me je motiviralo, da sem si leta 2007 kupil cestno kolo in se naslednje leto vpisal v kolesarki klub Celje, kjer sem tudi začel resneje trenirati in tekmovati.
Pred nekaj leti pa se ti je zgodilo, da si ob intenzivnem ukvarjanju s kolesarstvom prišel do hude telesne izčrpanosti. Kaj se je zgodilo in kako je do tega prišlo?
Na začetku svoje kolesarske kariere sem dosegal kar dobre rezultate, vendar pa je leta 2009 sledila poškodba kolena, leto kasneje pa sem pričel s študijem v Ljubljani in zato nekoliko postavil kolo na stranski tir. Proti koncu študija sem se želel spet vrniti in doseči kakšen dober rezultat na amaterskih tekmah.
Želel sem si hitrega napredka, zato sem povečal obseg intenzivnih treningov in omejil vnos kalorij; češ lažji bom, bolje se bom peljal v klanec. Na začetku je taktika delovala, napredek je bil viden, vendar pa sem po nekaj mesecih telo čisto izčrpal in se nekega dne komaj privlekel domov s treninga ter stopil s kolesa.
Bil sem popolnoma izčrpan, pri 171 centimetrih sem tehtal samo še 50 kilogramov. Takrat sem dojel, da je nekaj hudo narobe. Sledili so dolgi meseci okrevanja.
Slika je last Nejca Četine
Kaj ti je pri tem pomagalo?
Žal ni bila problem zgolj teža, katero sem s pomočjo rednih obrokov in prehranskih dopolnil za pridobivanje teže in mišic, ki mi jih je predpisal zdravnik, uspel v nekaj mesecih spraviti na normalen nivo, ampak tudi psihične posledice, ki jih je pustil stres.
Pojavljati so se mi začeli panični napadi, za katere prej sploh nisem slišal. S pomočjo psihologov in seveda družine, ki mi je ves čas stala ob strani in mi pomagala, sem se po skoraj enem letu uspel spet sestaviti nazaj in dokončati zadnji letnik študija.
Si po tej izkušnji začel o čem v življenju drugače razmišljati? Si spremenil svoje navade?
Predvsem me je ta izkušnja naučila, da je v življenju pomembno imeti nekakšno zdravo ravnovesje. Kajti če hočeš preveč od življenja, boš s tem tvegal, da izgubiš vse, po drugi strani pa, če nikoli nič ne poizkusiš, tudi nikoli nič ne boš dosegel.
Slika je last Nejca Četine
Kaj ti danes pomeni kolesarjenje in kaj si se ob tem športu naučil o sebi?
Kolesarstvo mi danes še vedno ogromno pomeni. Naučilo me je veliko stvari, zaradi katerih sem danes boljši človek.
Naučil sem se, da je potrebno ceniti svoje zdravje in telo, saj ti ga nihče ne more povrniti, ko je enkrat prepozno. Zdaj vedno poslušam telo in ga ne silim v skrajnosti, če čutim, da se ne počutim dobro.
Slika je last Nejca Četine
Poleg kolesarjenja se ukvarjaš tudi z gojenjem čilijev. V preteklosti si dosegal stopničke na tekmovanjih v tem, kdo poje najbolj pekoč čili. Kakšni so spomini na ta tekmovanja in na kakšen način se še danes ukvarjaš s čiliji?
Res je, tudi na tem področju sem bil ''ekstremist''. 😊 Pred leti smo s prijatelji obiskali Čili festival v Šmarju pri Jelšah, saj sem bil že od nekdaj ljubitelj pekoče hrane. Bil sem presenečen, koliko različnih vrst čilijev, pa tudi izdelkov in omak, ki so jih ponujali razni slovenski in tuji proizvajalci, je bilo na tem festivalu. Za konec pa je sledilo še Državno prvenstvo za zlati habanero, tekmovanje v tem, kdo poje najbolj pekoč čili. To me je tako navdušilo, da sem naslednje leto nabavil nekaj sadik čilija in jih začel gojiti. Ker sem človek, ki rad tekmuje, sem se nekaj mesecev kasneje tudi udeležil Državnega prvenstva za zlati habanero in presenetljivo postal državni podprvak. Bilo je res noro, nikoli še nisem tekmoval pred več kot tisočglavo množico, ki navija zate. V naslednjih dveh letih sem uspel še enkrat postati državni podprvak, enkrat pa sem bil četrti. Žal je bil festival zaradi trenutne pandemije že dve leti zapored odpovedan, upam pa, da se bo situacija izboljšala in bom lahko ponovno poskusil postati državni prvak. Poleg tekmovanj sem vse do danes izdeloval različne čili omake, posipe, čokolado in med s čilijem, pa tudi marmelade, sladkarije in celo sladoled s čilijem. Najraje pa ga uživam kar zrelega, saj velja za zelo zdravo in blagodejno rastlino.
Na katere svoje dosežke na področju kolesarstva si najbolj ponosen in kaj si želiš v prihodnje, tudi na drugih področjih?
Poleg nekaj zmag in stopničk, ki sem jih dosegel na tekmovanjih, ter osebnih rekordov, ki sem si jih zadal in uresničil, sem najbolj ponosen, da sem po več kot sedemnajstih letih, odkar sem začel kolesariti, še vedno strasten kolesar, ki rad osvaja nove vzpone in raziskuje nepoznane ceste.
Upam, da mi bodo vse te izkušnje pomagale pri doseganju ciljev, ki si jih bom zadal tudi na drugih področjih.
